Claudia Schiffer pravi tako: »Če bi bilo moje življenje knjiga, bi ta imela naslov: Dekle v volnenem spodnjem perilu. Tako me je opisal neki Voguov urednik na prvem fotografiranju, ker je mislil, da ga ne slišim. Presenetilo ga je, da nosim nič kaj zapeljivo perilo iz kašmirja. Bil je osupel nad čistostjo in preprostostjo.« Toda prezirljivi urednik ni bil prav nič daljnoviden, kajti sedemnajstletnica iz Nemčije je postala najslavnejša Nemka na svetu (vse dokler ni v ospredje stopila Angela Merkel) in eden najprepoznavnejših obrazov vseh časov.
Skupaj z Naomi, Cindy in nekaterimi drugimi je postala zvezda 90. let. Prav njena “naivnost” se je izkazala za prepoznavno in zmagovalno lastnost. »V njej sta se prepletali nežna, nedolžna čutnost ter zavest o lastni očarljivosti,« pravi Ellen Von Unwerth, fotografinja, ki jo je leta 1989 predstavila kot “dvojnico” Brigitte Bardot. Zdi se nam, da je bilo to komaj včeraj, vendar je medtem minilo že 30 let od pripetljaja s perilom, 47-letna Claudia Schiffer pa je obletnico proslavila s knjigo fotografij, ki je izšla pri založbi Rizzoli. Posvetila jo je možu, režiserju in producentu Matthewu Vaughnu; za knjigo so misli in spomine prispevali tudi Karl Lagerfeld, Donatella Versace, Valentino in drugi … »Še danes se tu in tam uščipnem, da se prepričam, ali morda ne sanjam, da me ne bi nekega dne zalotili, kako se pretvarjam, da sem manekenka … Zdaj, ko je knjiga izšla, sem končno spoznala, da sem lahko mirna in se lahko sprostim, morda tudi nekoliko bolj odprem.«
Claudiina zgodba spominja na pravljico o grdem račku. Takole pripoveduje: »Ko sem bila še majhna, sem imela noge na iks, izbočeno zadnjico in zibajočo hojo; v šoli so me klicali “račka”. Danes se smejem, toda takrat sem bila zelo žalostna, zaprla sem se vase in se bala spregovoriti s komerkoli. Zato pa sem toliko raje sanjarila, kako pobegnem, postanem slavna manekenka in vsem dokažem, v kakšni hudi zmoti so živeli.« Vse ostalo je znano: grda račka se je spremenila v labodko. Nekega večera leta 1987 jo je odkril iskalec talentov v diskoteki v Düsseldorfu in prav kmalu se je znašla v Parizu.
Med vrhunskimi manekenkami je bila Claudia vedno najmanj ekscentrična in muhasta. Takole pravi: »po značaju sem organizirana, točna in odgovorna, morda zato, ker sem Nemka, vendar mislim, da sem pač taka po naravi. Rada se držim pravil. Občasno pa si dovolim tudi malce nepokorščine.«
