Ko mi je zadnjič prijatljica rekla: “Glej, vse lepo in prav, ampak na brvi sem videla tudi grde stvari in jih res ne bi nikoli nosila … Kaj so šli v maloro?” sem iskreno pomislila, da ima malo tudi prav. Da ne bo pomote, sem za eksperimentiranje in za to, da gremo iz cone udobja, ker je to odlična vaja za telo in dušo, a estetika lepega ima vseeno svoje kodekse, čeprav jih moda neprestano razbija in potem več ne veš, kaj je dobro in kaj ni. Morda je moda najblj kontroverzno umetniško področje prav zato, ker postavlja pravila in ko si se vsaj približno navadil nanj, ima že druga, v popolnem nasprotju. Če smo letos v Milanu videli res veliko nosljivih revij, smo po drugi strani videli tudi kreatorje, ki se iščejo. Oziroma, da ne bom žaljiva, ker to res ni moj namen, eksperimentirajo do te mere, da postane potem moda le stilski izziv, ki nima veliko skupnega z realnim življenje. A moda mi je všeč prav zato, ker je zelo realna.
Denimo pri Valentinu (in tukaj smo v Parizu, prestolnici visoke mode), smo se pogovajali o kodeksu black tie, a gotovo ne v klasičnem pomenu. Pri Valentinu dobi nov pomen in še več kot to, ker je postavljen na glavo. To ni samo kodeks oblačenja, saj kreator ne mara norm in niti kvirjev, Pierpaolo Piccioli trdi, da gre za “demistifikacijo formalnega”. Razbija konvencije in neobvladljive omejitve, modna hiša uporablja zametke punk kulture, da rekonstruira, kako izgleda formalna obleka, z razmišljanjem o tem, kako naj bi se v njej človek počutil. Povedano bolj jedrnato, Valentino trdi, da njegova oblačila niso za določen spol ali določeno osebo. Namesto tega njegovi najnovejši kosi postanejo okvir za identiteto tisith, ki jih nosi.
Pierpaolo Piccioli je odstranil umetnost konstruiranih silhuet, da bi prišel do nečesa bolj naravnega, celo osebnega. Prečiščena eleganca deluje osvežujoče, drugačno, na trenutke poetično. A potem se zgodijo Oskarji in so na rdeči preprogi, zelo upravičeno, povsem normalno glamurozne obleke, s kakšno izjemo v spalni srajci ali v spodnjicah, o kateri seveda pišemo, a ne ravno s pozitivnimi besadami. Saj vem, da bi si vsak želel biti drugačen, sploh v svetu mode, a meja med tem, da si drugačno šik ali drugačna karikatura zna biti zelo tanka. Znotraj obsežnega hotela Salomon Rothschild je zlovešč udarni utrip prekrival šepetajočo melodijo, ki je bila tako temna in čutna, da je lahko samo delo Roberta Del Naje iz skupine Massive Attack.
Zakaj bi bila črna kravata le dodatek in ne kodeks oblačenja? Po tem toku misli je Valentino nadaljeval z dekonstrukcijo in rekonstrukcijo klasike. Rezultat je bil ValenTie. Ikona moških oblačil, ki se je pojavila čez plašče, kot obleka z dolgimi rokavi na kravato ali oblečena pod mrežo rdečih metuljčkov v srajčni obleki, je postala vstopna točka za razbijanje konvencij in brisanje meja med spoloma. Pri Piccioliju človek ne ve, kaj pričakovati. Eno sezono je vse rožnato. Naslednje je vse nude. Lahko preskoči iz uber-glamuroznega v sklope, ki posnemajo poenostavljen sijaj klasičnega kiparstva. Zdi se, da italijanski modni oblikovalec potuje v polarnostih. Eno minuto vroče, nato naslednjo hladno. V tej sezoni ni bilo nič drugače. Ni bilo prostora za sredino, niti v dolžinah njegovih kompletov. Vsako oblačilo, bodisi mikro ali do tal, je bilo ustvarjeno tako, da pripoveduje edinstveno zgodbo. Vem, ne bo vsakemu všeč, tudi meni ni, a tako ali drugače sem prepričana, da v njegovih trgovinah teh oblačil na koncu ne bo.
Ker moda je predvsem spektakel. No, vsaj za nekatere.