Čudovito življenje na terasi

Saj ne da smo v resnici tako noro ubogi. In ko berem vaše komentarje, vem, da je marsikatera izmed vas našla sebe, kar je zelo dobro. Tudi jaz sem se potopila v svojo dušo in potegnila na dan stvari, ki so potrebovale objem. To sem tudi storila. Ko pa je posijalo sonce in so bile ploščice dovolj tople, sem si skuhala kavo, vzela maslene piškote, najljubšo knjigo in šla na teraso. Svetloba me je pobožala po laseh in uživala sem v čistem zraku in tišini, pa se mi je res zdelo, da je vse na svojem mestu. Prazna glava. Lahko srce. Živahna duša. In ugotovila sem, da četudi je vse na pol zaprto in sem na trenutke kot divja žival, zaprta v kletki ter v svoji občini, je hkrati tudi tako, da sem, podobno kot ve, našla sebe.

Zdi se mi, da se te dni na terasi veliko dogaja. Pijemo kavo, sosedje poslušajo glasbo, na drugi strani je otrok, ki spušča mehurčke in se potem dvignejo visoko v zrak, kot majhni, barviti oblaki. Nekdo očitno peče meso, ker diši po dobrem, in zgornja soseda je zalila nove rože, saj mi kaplja tik ob nogah. Tudi mi smo te dni preselili krožnike in pribor ven. Imamo svoj koščk lepega, ki sem ga opremila tako, kot vsako leto, razlika je le v tem, da sem letos toliko bolj hvaležna. Na terasi so rože, sveče, pletena košara s ščipalkami, kar nekaj knjig, čudovite, nove blazine in moje ljubo belo pohištvo. Ničesar ne bi zamenjala, tako je brezhibno.

Naklonjeno vreme, ki bo kmalu še topleje in prijetneje, je tisto, kar sem potrebovala. Terase in balkoni so povsod polni življenja, ker smo se vsi preselili tja in se na novo organizirali. Kar želim povedati, je, da smo vsak dan bližje normalnemu ritmu in zdaj pravzaprav ne vem, če se ga tako noro veselim. Ta “shut down” je imel svoj čar in res je, da je bil zelo prisiljen, ampak sem lahko kuhala vsak dan kosilo ob isti uri in šla spat zelo pozno, ker me je zabaval Netflix. Drugič sem raje vzela knjigo in pozabila, da kave ne smem piti ob osmih zvečer zato, ker potem ne spim, a tudi noč je bila na koncu prijazna in mi dovolila nekaj čudovitih ur mirnega spanja.

Maham vam z mojega konca in čeprav vas ne vidim, bi rada pila kavo z vami in malo poklepetala o tem, katere rože so zdaj primerne za sajenje, ker se mi res ne sanja, a bi rada še kaj lepega ustvarila. In katere kopalke boste nosile, kaj boste skuhale za kosilo, če ste morda napisale kaj lepega v dnevnik ali pismo prijateljici. Saj veste, ženski klepet na lepi svetlobi, ko je vse okoli mirno in morda nismo tako daleč od pristne resnice. Saj vem, da sem to že napisala, a mislim, da smo to celo potrebovale.