Deset osebnih želja do konca poletja

Že nekaj dni razmišljam, da potrebujem seznam. Seznam za ljudi in stvari, ki jih moram dokončati do poletja. Potrebujem papir, da nanj napišem vse želje, ker nočem pozabiti niti na eno in to je tudi čas, ko si jih lahko privoščim. Poletje je moj letni čas in če bi bilo po moje, bi ga doživljala 365 dni v letu, brez dežja in megle, samo sonce, morje in visoke temperature. In če bi bilo možno, bi se zaprla v svoj svet, veliko manj delala in več brala, uživala življenje in pritisnila na shut down gumb vsaj enkrat na teden. Vsaj. Ampak v resnici sumim, da bi se zgodilo kar večkrat … Kakorkoli, to so moje želje, nekje do konca avgusta; kdo ve, morda imamo tudi kakšno skupno.

Neskončno ležanje na plaži. Brez ure in obveznosti, kar tako, ko začne čas nekoliko počasneje tiktakati in imaš občutek, da bi lahko dan trajal za vekomaj. In tista modrina pred tabo, neskončna in tako noro brezhibna, ko globoko v sebi si želiš, da se poletje ne bi nikoli končalo.

Piknik v naravi. Pod drevesom z mahom, na mehki odeji ali krpanki v pastelnih barvah, nujno s košarico in blazinami, z dobro hrano in še boljšo pijačo, tudi s kavo in knjigo, ki je ne boš tako hitro pozabil. Predvsem pa v dobri družbi, s prijateljicami, partnerjem ali kar sam, ker včasih je prav prijetno, če si sam s seboj in ti resnično nič ne manjka.   

Več nežnosti. Ker imam vedno občutek, da je te premalo in ker jo močno pogrešam v vsakdanjem življenju. Pa tudi več vljudnosti, bontona in lepih besed, saj se mi ne zdi, da jih je tako težko izreči, znamo pa biti tako suhoparni in površni, da pozabimo na najbolj osnovne stvari, kot sta denimo hvala in oprosti.

Vsaj 20 ur spanja. Med čudovito posteljnino, ki diši po sivki, v popolni tišini, edino, kar lahko toleriram, je obračanje listov knjige, to pa je tudi vse. Rada bi imela 20 ur spanja v kosu, da bi se odpočila od vsega in malo pozabila na svet, četudi za en dan. Že to bi bilo dovolj.

Razkošje v parfumu. Imam svojega najljubšega, a so mi zelo všeč majhne stekleničke, najbolj tiste, ki jih najdem na letališču. In sedaj razmišljam o vonju Kate Spade, morda tudi o Veri Wang ali kaj podobnega. Dišava za v torbico, majhna in graciozna, pa tudi razkošna na koži, kot poletni dež.

Večerja na plaži. Najraje bi videla le dva stola in veliko rož, pa še več sveč, čisto ob morju, na pesku in sanja se mi ne, kdo bi jo lahko serviral, a prav gotovo obstaja kakšen prostor, kjer se čas ustavi in se stvari preprosto zgodijo. Kar tako, ker gre za čarovnijo.

Začetnica na verižici. Vedno jo občudujem iz spletne trgovine Anthropologie, a je še vedno nimam, morda zato, ker nisem prepričana ali je L resnično začetnica, ki jo želim, prej bi rekla, da je A tista, ki najlepše krasi predel okrog vratu. Recimo, da je lahko A, kot Amore.

Končno zelenje na terasi. Dolgo sem ga občudovala pri sosedih in zdelo se mi je, da ga preprosto nisem sposobna imeti. Vedno v strahu, da bo kakšna dragocena roža umrla, da ji terasa ne bo všeč, da bom nanjo pozabila. Zdaj pa sem ugotovila, da mi nekako gre in do konca poletja želim džunglo, no, morda malo pretiravam, ampak želim si cvetenje, v vseh pogledih.

Obleka z golim hrbtom. Jo še iščem in jo bom tudi našla. Seksi kot tista, ki ima gola ramena, in erotična kot še nikoli. Rada bi jo oblekla za večer pod zvezdami in moram zato nujno uloviti trenutek, enkrat do konca avgusta, ko so zvezde tako lesketajoče, da si lahko zaželiš nekaj lepega, saj veš, da se bo tudi uresničilo.

V soju sveč. Vsakič, ko grem v Ameriko, se zaljubim v njihove restavracije in bele lučke na drevesih, četudi ni božič in nismo decembra. Američani to obvladajo in tudi najbolj zakotna restavracija se lahko spremeni v super romantičen kraj. Želim si sveče, lučke in nekaj dobrega na krožniku, pa moško roko na svoji in pogled, ki pove veliko več od besed.