Dnevnik iz Milana

Moda je posel in tako bi moralo biti povsod, po vsem svetu, ampak dejstvo je, da ima skoraj vsaka država svoj teden mode, na koncu pa so pravi tedni le tisti, ki se odvijajo v New Yorku, Milanu, Londonu in Parizu. Tista magična energija v zraku, pločniki, nabiti z manekenkami in modnimi navdušenkami, ki kljub mrzlemu vremenu hodijo po svetu v sandalih in brez nogavic, bizarni ter ekscentrični liki, ki so tam samo zato, da se pokažejo, kot bi iskali prostor pod soncem, so elementi, ki jih najdeš samo v modnih prestolnicah. In skoraj neverjetno je, da se v teh mestih vse skupaj niti ne zdi tako čudaško, prej bi rekla, da je modni dodatek, ki spada zraven, čeprav ga včasih zelo težko razumeš. Tako je za mano še en teden mode v Milanu, poln vsega in še več, kar pomeni, da je prav težko strniti v en sam članek trende, barve, občutke, čakanje, dobro in slabo voljo, boleče noge in še marsikaj drugega. Ampak sedaj razmišljam o tem, da sem bila letos v Milanu že tridesetič. Tako je in ta številka ni ravno mačji kašelj.

Tisti, ki se resno ukvarjajo z modo ali imajo občutek, da bi bila lahko njihova pot, bi morali vsaj nekajkrat biti v središču dogajanja, predvsem zato, ker te svetovna moda postavi na realna tla. Včasih tako močno treščiš z glavo in čustvi, da te v hipu zbudi in da vedeti, kam pripadaš ter od kod prihajaš. Da ti vedeti, da se boš celo življenje bojeval z novinarji, ki so močnejši in pomembnejši, saj prihajajo iz večjih držav, ki posledično premorejo več mode. To so trenutki, ko bi se po mojem mnenju marsikatera blogerka ali kvazi novinarka zavedala, da Instagram in selfi slike niso prava mera za resno delo, saj moda v smislu posla zahteva predvsem eno: da je ona na prvem mestu. Celo Chiara Ferragni ali Olivia Palermo, prisotni praktično povsod, sta ugotovili, da je vredno vložiti več energije v vlagatelje in kolekcije, kajti vsak obraz, še tako svež in mlad, je hitro zamenljiv in verjemite, da ko te modni svet brcne v ta zadnjo, te brcne za prav.

Izbruh žameta in krzna, v vseh možnih barvah, čudoviti modni dodatki, 70. leta (tako je, še vedno), veliko bele in zlate, pa tudi povsem zimski odtenki (gorčična, bordo, gozdno zelena, temno modra in črna) bodo kraljevali v letu 2018 in tudi naslednja zima bo čudovita. Všeč mi je ta občutek prebujene ženske, ki marsikdaj stavi na povsem enostavne kroje, ampak to še ne pomeni, da je dolgočasna, daleč od tega. Majhni detajli so tisti, ki poskrbijo za njeno lepoto in privlačnost in zdi se mi, da bo zima 2018 nadaljevanje zadnje, tako da bo marsikateri že kupljen kos prišel zelo prav. Nekateri kreatorji so se odločili za zelo živahne barve, drugi za umirjene kombinacije, vse skupaj je predvsem odvisno od modne hiše, saj je prav vsaka zelo močno navezana na svojo identiteto. Tako je Armani že 10 let isti, Dolce in Gabbana sta se spremenila v vaško veselico (občutek južne Italije se odraža tudi preko tega), Gucci je odbit in drugačen (ampak Frido še vedno pogrešam), Trussardi je bil zame popoln. Vmes pa se zgodijo tudi zelo ženstvene kreacije, kot so tiste, ki so jih predstavili Blumarine, Luisa Beccaria, Ermanno Scervino, Genny in še kdo.

In Milano je bil čudovit, najprej ovit v meglo, potem popolnoma sončen in hladen, malo vesoljski, ker ga prebivalci sveta mode tako zanimivo obarvajo … In razmišljam, da sem tudi tukaj, po svoje, doma, ko švignem s taksijem ali metrojem, se zagledam v čudovite izložbe ulice Montenapoleone in ugotovim, da bo center gostil novo trgovino Tiffany (trojni hura za vse tiste, ki se bodo poročili ali zaročili). Milano je takšen: utrujajoč in romantičen, saj je vedno več tematskih lokalov, kjer lahko poslušaš odlično blues glasbo, večerjaš s svečami ali se preprosto prepustiš modni movadi, ki je bila tudi ta teden čudovita. Z največjim veseljem pijem kavo v svojem najljubšem lokalu in zelo mi je všeč, da moj zvesti snemalec Črt razume ta obred in ga tudi spoštuje. Trenutek, ko se vse skupaj ustavi in lahko samo občuduješ mimoidoče ter razmišljaš o tem, da je moda pravzaprav neverjetna, ker lahko premakne gore, je univerzalna kot glasba, razumemo jo vsi in je po svoje prav čarobna, saj mi vsak dan znova omogoča, da zbežim iz realnega sveta.