Dnevnik iz Milana

Najlepše je takrat, ko so na sporedu revije za poletno sezono! Drage moje, to je pravi užitek! Barve, potiski, prosojnost, ženstvenost, resice, čudovite torbice in povrh vsega še Milano, ki nam je podaril nekje med 28 in 30 stopinj ter popolnoma poletno vreme, kot ga septembra še nismo videli. Pretaporter je dejansko stvar Italijanov in Francozov, za nekaj dni pa so se modne navdušenke in navdušenci preselili prav v Milano in odklopili vse. No, skoraj vse, saj so telefoni pridno delali in z njimi vse možne digitalne platforme: dovolj je, da pogledate na Instagram in vam bo vse jasno. V resnici se največ dogaja na ulicah, ki so domena čudovitih deklet. Obred je, da pridejo s taksijem ali avtom in izstopijo nekaj ulic pred lokaclijo revije, da jih fotografi v miru ujamejo. Njihov stil je osupljiv. Priznam, da ne moraš ostati imun pred torbicami Dior, Gucci, Prada, Hermes in YSL, in določne influencerke obvladajo sceno na sto in en način, zato videvaš vse živo: dekle z otrokom, ki je že modni dodatek; prijateljice v slogu Seksa v mestu; ženske, ki niso ženske, in moški, ki niso moški, vmes pa še kup čudaških nians sodobnega življenja.

Včasih se sprašujem, ali je vabilo na modno revijo sploh pomembno, ker se mi zdi, da je življenje na ulicah veliko bolj zanimivo od tistega, ki se odvija v zaprtih dvoranah in halah, v čudovitih palačah s freskami in gledališčih. No, vsaj za nekatere je tako in tukaj imam tudi občutek, da se je moda popolnoma spremenila, postala je malo prostaška in prehitra zato, da bi se globoko in iskreno zavedali njene pomembnosti, da bi zaznali ročno delo in zamisli, inspiracije in raziskave, da bi znali iti mimo tistega selfija, ki je seveda nujno potreben, in pomislili, da smo konec koncev tam zaradi oblek na pisti, vse ostalo je le priloga. Nekako tako, kot bi prišel v restavracijo z Michelinovimi zvezdicami in naročil njihov best seller krožnik, a brez glavne jedi. Na koncu ne boš sit, pa tudi zadovoljen ne. A to je razmišljanje ženske, ki jih ima 40+ in je najbrž ostala ujeta v drugem času.

Milano je praznoval. Rojstni dnevi so bili na dnevnem meniju: Missoni jih ima 65, Les Copains 60, Donatella Versace 40, Luisa Spagnoli 90, Etro 50, Cividini 30, Casadei 60 in še kaj bi se našlo. Zavidljive številke, ki pričajo predvsem o zgodovini, o globokih koreninah, o tem, da je moda prekleto resen posel, ki nekaterim omogoča, da od njega živijo. Zelo dobro. In Milano je tudi obmolknil, zaradi velike odsotnosti Guccija, ki bo kolekcijo predstavil prav danes v Parizu. Nizek udarec, ki ga Italijani težko opravičijo, kljub temu, da je Guccijev poklon Franciji izredno lep, a domovina je pač domovina in včasih je tako, da je treba biti tudi zvest. Ko pa globalno pogledam na modni koledar, lahko rečem, da smo še sredi globoke reorganizacije (beseda kriza mi ni všeč in pri meni povzroča bliskovito srbečico, zato je raje ne uporabljam) in pogrešam veliko znamk, tako kot prezentacije. V resnici so ostali veliki in tisti, ki dobro prodajajo, kot denimo Elisabetta Franchi, skregana z modno zbornico zato, ker vse hočejo in nič ne dajo, kar je najbrž težava tega časa.

Da vam bo jasno, koliko pravzaprav stane ta biznis. 15.000 evrov zato, da te zbornica uvrsti v koledar in 8000 evrov letno zato, da si član. Revija stane okoli 130.000 evrov, plus vabila in manekenke, ki so lahko zakotne ali slavne, vmesnih variant pač ni. Torej ko potegneš črto, je tako, da je vse samo velik biznis in v kolikor nimaš denarja, lahko kar pozabiš. Ko pomislim, kako se v Sloveniji cufamo zato, da bi sponzor dal 500 evrov in potem se nam zdi super, da smo jih dobili, lahko le rečem, kako smo daleč od resnice in kako nam je lahko kristalno jasno, zakaj nekatere stvari ne uspejo: brez denarja se kolo pač ne vrti. Tega lahko razumeš ali niti ne, v resnici je vseeno … Kot bi rekel moj prijatelj Američan: “Če nimaš mode v DNK-ju, je vse nesmiselno, ker je nezanimiva in nepomembna. Sicer zamudiš veliko, a dokler se tega ne zavedaš, ni prav velike škode.” Torej da, zamujeni trenutki in niso edini.

Zaključila bom s trendi in tem, kar bomo nosile v prihodnjem poletju: resice, kot country dekleta, a na zelo sofisticiran način. Volančki zato, ker jih ni nikoli dovolj, tudi na zelo dolgih oblekah. Pastelne barve in hlače z visokim pasom, še vedno rahlo krajše in širše krojene. Neonske barve in blazerje, praktično povsod, za easy šik eleganco, ki je prav vsakdanja. Čudaške pete na čevljih, kar ne pomeni, da sta stiletto ali nizka peta passé, vendar se na tem področju veliko eksperimentira. Še vedno 70. leta, ker smo vsi hčerke in sinovi tega časa, četudi smo stari 20 let. Moda se vrača, malo se tudi umiri, potem gre naprej in želi biti futuristična. A včasih imam občutek, da je preteklost tako varna tudi zato, ker v bodočnosti ni ničesar zanimivega, ali je vsaj za vogalom tako, da nas presenečenje niti ne zanima.

Hvala, Milano. Za lepo vreme, dobro hrano, odlične kave, lepa dekleta, divje barve in arhitekturo, ki te prav zadane. Se vidimo kmalu.