Dnevnik iz Milana

Res je, ta članek je že prav tradicija in vse bolj se zavedam, kako mi je lepo, ko sem lahko del tega živahnega direndaja. Moda torej, ki v Milanu zaživi v svoji najlepši lepoti, povsem drugačna od Pariza, veliko manj odbita od Londona in bolj barvita kot v New Yorku. V resnici ima vsaka prestolnica mode svoje prednosti, Milano pa je edinstven, letos tudi rahlo deževen in, kar povem prav s ponosom, ponovno na starih tirnicah. Po Covidu me je namreč res skrbelo, kako bo moda sploh preživela in kaj se bo zgodilo, ko bodo revije ponovno v živo. Nekateri so celo napovedali, da jih več ne bo, a kot vemo, obleke zaživijo takrat, ko jih zagledamo, in ne na ekranu, ko gre vse mimo nas hitro in z občutkom, da bijemo bitko s časom. Kar je fenomen nove generacije, meni dokaj daleč, sicer pa moda od nas zahteva, da se neprestano prilagajamo, saj ji le tako lahko sledimo.

Kolekcije za naslednje poletje prinašajo barve in prosojnost. Tako je: ženska naj bi bila zelo seksi, privlačna in neobremenjena s svetom. Po eni strani je to lepo, po drugi dokaj zahtevno, ampak saj veste, kako je s tem: še vedno obstaja velika razlika med modno pisto in tem, kar je potem dejansko v trgovinah. Kreatorji pa so si enotni: vrača se skrb za ročno izdelane stvari, slavimo unikatnost, čipko, nove zamisli, ženstvenost in še kaj bi se našlo. Rdeče niti pa ni, že kar nekaj let, zato prav težko napovem trende: za Versace je to gotski slog, za Luiso Spagnoli vse prečiščeno, Gucci slavi barve, Cavalli ženstvenost, kot v starih časih. Zagledam se predvsem v noro romantične in lepo izdelane kreacije, kot so tiste Luise Beccaria, ki nam ponuja že skoraj visoko modo. Njami.

Čevlji so zgodba zase, res jih je bilo ogromno: super visoki podplati ali prefinjene pete, še vedno prosojni sandali, da je noga povsem vidna, kot bi lebdele v zraku, nekaj perja in kovic, noge so pravi faktor privlačnosti in morajo biti zelo urejene. Med eno in drugo revijo sem srečala kar nekaj pomembnih ljudi; zapomnila si bom Paris Jackson, hčerko Michaela, zaradi sramežljivosti in prijaznosti; Alessandro Ambrosio zaradi nadutosti; Olivio Palermo zaradi premočnega contouringa; Kim Kardashian zaradi višine (je res nepričakovano super majhna); Leonie Hanne ter Anno dello Russo zaradi golote (škoda. ..) in Chiare Ferragni zaradi miline (mislim, da sta jo bolezen Fedeza in hkrati materinstvo zelo omehčala). Vmes pa še vsi ostali, bolj ali manj znani, ki so nam tudi letos podarili zanimiv, barvit in zabaven modni cirkus.

Tradicija je, da greva s snemalcem vsak dan v kitajsko restavracijo, kjer sem izvedela, da so v Italiji cene elektrike noro visoke. Avgusta 800 evrov na mesec, septembra že 3000. Toliko o tem in kaj naj rečemo, upam, da zdržimo, kitajska restavracija, Italijani in posledično tudi mi.