Dnevnik novembra

Zanimiv je ta november, mesec, ki se nevarno bliža proti koncu, a hkrati še diši po jeseni. In potem prinese zimo, sneg in led, običajno prav tako, nepričakovano, kot jutranja megla, ki zna zaviti vse, ne samo prizore skozi okno, temveč tudi misli. A v vsem tem je nekaj čarobnega, magičnega in neobičajnega, ko vidiš in hkrati ne vidiš, a morda vohaš, slutiš, si domišljaš. Življenje zna biti čudovito tudi tako, nekoliko na robu in tudi takrat, ko sebe ne jemljemo preveč resno.

• 

• 

• 

• 

Čeprav je bilo leto 2021 polno izzivov, ga nimam za slabega. Morda tudi zato, ker sem se prepustila toku z zaprtimi ušesi, nadela sem si največje slušalke, tiste, ki te zaščitijo pred svetom, in preprosto skočila v vodo. Ni mi bilo hudega, ugotovila sem, da me ni strah biti to, kar sem, in da sem v družbi same sebe pravzaprav zelo srečna. Ko vse ugasne, utihne in se umiri, uživam, ker poslušam bitje srca in se postavim ponovno na mesto. In res je, mnogokrat sem se spraševala, katero je torej moje mesto na svetu, ker pri teh letih je tako, da moraš vsaj približno že vedeti. In odgovor je takšen, kot je bil pred dvajsetimi leti: saj je vse ok in super, a vseeno vem, da prihaja nekaj večjega.

A da ne boste mislile, nisem v pričakovanju nečesa večjega in medtem pozabim živeti tukaj in zdaj ali ne cenim vsega, kar že imam. Pravzaprav nasprotno, sem včasih kot lena gospa, ki uživa v vsakem koraku in opazuje vse, kar srečuje po poti življenja. Od tistega rdečega lista na drevesu, ki je potem postal rumen, do oseb, ki sem jih pogledala v oči in včasih zaznala sorodno dušo, drugič le mimoidočega, in tudi to se me je dotaknilo. Verjamem v nekaj večjega od sebe, povezavo z nečim višjim, ki krepi mojo intuicijo. Poslušam, utihnem, se učim, nisem nečimrna in imam vedno dovolj prostora za novo knjigo, lekcijo ali vizijo. Teh je neskončno.

• 

• 

• 

• 

Ko pomislim, kaj vse mi je pustilo 2021, lahko rečem, da me je naučilo ne sklepati kompromisov, ki niso za moje višje dobro. Včasih gre sicer le za drobne stvari, ki jih celo spregledamo in sami sebe prepričamo, da niso tako škodljive. A saj veste, kako je s tem, stvar na stvar, zrno na zrno in dobiš goro, ki se je ne rešiš nikoli več. Ker sem odložila vse nahrbtnike in posledično tudi kamne (če ne že skale), nimam prav nobenega namena ponavljati napak, držim se stran od njih, ker sem lekcijo dobro razumela. Pijavk je veliko, kajne, drage moje, morda sem svojo dozo krvi že dala, pa če tudi nisem, sem zaprla pipo. In amen.

• 

• 

• 

• 

Ta svoboda duha je prinesla mir. Prinesla je veliko več časa zame in čarobne kotičke v moji ljubi hiši v gozdu, ki jih ne delim s svetom. Prinesla je svetlobo, znanje in občutek, da je ta pot tako noro lepa in hvaležna tudi zato, ker je v resnici preprosta. Preprosti odnosi, preprosti ljudje, preproste besede, vse se zloži kot sestavljanka življenja, ki ne potrebuje več delov zato, da bi bila popolna. In je še eno leto za mano in jaz sem starejša, imam kakšno novo gubo, zdi se mi, da imajo oči drugačen odtenek in gravitacija naredi svoje, ampak … Ko si na pravi poti, se čudeži kar sami razkrivajo in so tako noro bleščeči, da ti gre kar na smeh in tako divje plešejo, da se ti zdi preprosto neverjetno, kakšno čast imaš, da si sploh del tega planeta.