Dnevnik s tedna mode v Milanu

Milano imam rada iz več razlogov. Prvi je nedvomno modna energija, ki napolni zrak in je med tednom mode na vrhuncu, tako močna in intenzivna, da te kar odnese. Vozim se z metrojem in gledam manekeneke, ki vedno tekajo, z bookom v roki in slušalkami v ušesih, nekoliko brezizrazne, a zame zelo zanimive, mlade, lepe, z brezhibno kožo in tudi polne upanja. Vem, da si vsaka izmed njih želi nastopa na Pradi, a le nekaj jih bo uspelo in niti ne zato, ker so lepše, prej zato, ker imajo srečo ali so “posebne”. Posebno torej. Beseda, s katero se dnevno soočam in zelo dobro opisuje modni svet, kjer ustvarjajo posebneži in so vsi del ogromnega cirkusa. Všeč mi je poulična moda, ker se tukaj zadržujejo IT dekleta, ki mnogokrat stopajo kar skupaj, v povsem ženski ekipi, ena lepša od druge, da se ti kar meša in fotografi vedo, o čem govorim, saj takrat znorijo. Minus sedem je bila včerajšnja temperatura, a te ženske ne poznajo nogavic in za dobro sliko bi naredile vse. Zadekana v svoji beli bundi in s puhom okoli obraza razmišljam, da so pogumne in po svoje neustavljive. Noro, boste rekle. Seveda, vam odgovorim, a tukaj je to običaj, nič čudnega, samo del tedna mode.

V zakulisju se zaljubim v barve in dolge obleke, ki samo čakajo na rdečo preprogo. Glamur ročnega dela in kosov, ki ostajajo unikatni, zato imajo tudi neverjeten čar. Po reviji visijo v posebnem kotičku v veleblagovnici Rinascente, malo pogledam cene, ni kosa izpod 1500 evrov, a povem vam, da so vredni tega denarja, do zadnjega centa, saj dišijo po 100 % kreativnosti, ročnemu delu in želji, da bi jih novinarji opazili, predvsem tisti pomembni. Takih je veliko, od Anne Wintour naprej, pa tudi influencerke, ki s svojim smislom za modo preprosto vedo. Ne zgrešijo ene kombinacije in sredi sibirske zime predstavljajo poletne trende. Z nasmehom. Tihe nedeljske ulice so okrašene s sivim nebom, s katerega počasi, a vztrajno sneži. Vse deluje mehko, malo ustavljeno v času, kljub temu, da stojim pred vhodom za zakulisje Trussardijeve revije, kjer me vsakič znova presenetijo s prijaznostjo. Ugotavljam, da sem po dvajsetih letih napredovala in me končno poznajo po imenu, zato se prav s toplim srcem spominjam začetkov, ko nismo smeli nikamor in so nas gledali, kot bi bili iz Uzbekistana.

Ko vztrajaš, pač tudi dosežeš. Ne zdi se mi, da bi bila kdaj vsiljiva, slišala in sprejela sem veliko Ne-jev in mnogokrat stala v vrsti uro in pol, sredi največjega vetra in v visokih petah, da so mi na koncu rekli: “Žal bo intervju kasneje, zdaj se bo začela revija.” Nekako se mi je zdelo, da  nisem bila nikoli ob pravem času na pravem mestu, vedno prepozno, prezgodaj, premalo oblečena, preveč oblečena … vedno nekaj. In potem se je zgodilo, lani, ko sva s snemalcem sedela v restavraciji in je pripomnil: “Po mojem sva že stara, zdaj naju poznajo in ni več prerivanja.” Zasmejala sem se, a v teh besedah je veliko resnice. V življenju se dokazuješ in ni potrebno, da sam sebe hvališ. Ko si prišel dovolj daleč ali dovolj visoko, te bodo opazili drugi. S ponosom vam povem, da mi je toplo pri srcu, ko me dizajnerji objamejo in me vprašajo “Kako je tvoja punčka?” Ker so me videli zelo mlado, potem manj mlado, nosečo, mamo, žensko. Prehodila sem vse etape, niso mi dovolili, da bi preskočila niti eno, a hkrati mislim, da si tega nisem želela niti sama. V modi je tako. Stvar prednosti in učenja, ker tega ni nikoli konec in nisem še srečala človeka, ki bi vedel vse.

Zima 2019 bo polna preteklosti. Tukaj so predvsem 70. in 80. leta, visoki pasovi, super udobne hlače, karo vzorec, rože, ogromna očala, glitter učinek na vsakem koraku; bleščice so tako močno osvojile modni svet, da jih bomo kmalu nosile tudi na spodnjem perilu! In barve, barve, barve! Omamijo me, kot bi bila zadeta od teh neonskih odtenkov in drznih barvnih kombinacij, ki te ne pustijo ravnodušnega. Če je bila ta zima razigrana in nora, bo naslednja še bolj odbita; vse deluje mladostno, neobremenjeno in hkrati funkcionalno, zato je bilo prav malo kosov, ki jih ne bi mogle nositi, vse je zelo prilagojeno sodobni ženski, ki najbrž nima niti časa za nepomembno eksperimentiranje. Moda nam sporoča: ne jemljite se preveč resno, saj živimo le enkrat! In tudi to mi je všeč, pozitivnost v zraku in dejstvo, da ima vsak na svetu svoj kotiček. Verjetno je tako, da je tudi tukaj ogromno zavisti, a je ne čutim, sem le tujka na tujem teritoriju, gost, ki pride in tudi gre, zato lahko živim površno in od vsakega tedna mode odvzamem le tisto, kar mi je najbolj všeč. Sem privilegirana, ker doživljam trenutke, ki jih drugi ne, in priznam, ne srečujem Slovencev, morda zato, ker sem ves čas v zakulisju in se zlijem z oblekami, postanem del te kreativnosti in srkam novosti kot otrok, ki z ogromnimi očmi spremlja dogajanje okoli sebe. Se obrnem in vedno zagledam kakšen znan obraz, kot je denimo Ronn Moss, idol iz mladosti, super seksi lik Ridgea v nadaljevanki The bold and the beautiful. Svetloba nam malo nagaja in se fotoaparat ne sproži, on me drži objeto za čas, ki se mi zdi noro predolg, a se na koncu sprostim in nasmejem. “Si visoka,” pripomni. “Ti pa še vedno seksi,” si mislim.

Tako se pogovarjam s Suzy Menkez, pijem kavo s Timom Blanksom, pozdravjam Anno Wintour (ki nekaj zamomlja, a zdi se mi, da je to njen “Helllo”, saj več tudi ne pričakujem, sploh sedaj, ko se druži s kraljico Elizabeto) in intervjuvam Ilda Damiana, s katerem se nasmejim do solz. Morda jih poznate, morda tudi ne, sploh ni pomembno, ker gre za moje osebno zadovoljstvo, zato, da moraš iti v tujino, da bi te drugi cenili in se slovenska zgodba vedno ponavlja: pri nas si vedno na pol moteč, ker je toliko pametnih, da boli glava in še največ takih, ki se zelo visoko cenijo, v resnici pa so v greznici. Moja misel ostaja le ena: vedno je dovolj prostora za vse, stvar je le v tem, kdo zmore, kdo se bo dokazal, kdo bo znal dati srce na dlan in postaviti na kocko vse. Ker je moja služba moje življenje in tega se zelo dobro zavedam. Z nasmehom se napotim v hotel in pospravim goro oblek, čevljev, make-upa, polna dobre volje, ker, drage moje, mi je uspelo tam, kjer drugih ni bilo, v kraju, o katerem nekateri lahko le sanjajo, in sem zato ponosna nase. In če mislite, da sem prispela do cilja, se zelo motite, ker že kujem nove plane in kot vsaka ženska, lahko le rečem: se ne bom ustavila. Vam pa še enkrat hvala, ker me berete.