Drage ženske, držimo skupaj

Nikoli nisem pomislila, da ne bi bila rada v svoji koži. In nikoli nisem dvomila, kako lepo je biti ženska. Saj vem, vsaka ima pač svoje obrede in strasti in ni rečeno, da smo si podobne, vseeno pa mislim, da nas združuje magična energija in tanka nit, ki poskrbi, da smo v resnici le eno. Ženske smo zelo posebna bitja: dovolj zapletene, da se vanje neskončno zaljubiš, včasih preveč zaščitniške in 100 % mame (da, tudi s svojim partnerjem, mačko in kanarčkom), tako noro muhaste (vsaj enkrat na mesec je jasno, da hormoni podivjajo in nas je zelo pametno pustiti pri miru). Pa vendar … ali obstaja sploh kakšno drugo bitje, ki premore toliko različnih odtenkov? Mislim, da ne. Te dni uživam v jutranji svetlobi, tudi takrat, ko se na obali spusti nizka megla in vse postane nekoliko mistično, ko je hiša popolnoma tiha in slišim samo globoko dihanje moje mačke. V roke vzamem svojo najljubšo, orjaško skodelo za kavo in počasi srkam ter uživam, brez posebnega razloga, samo zato, ker sem ženska.

Potem pa se usedem za računalnik in pošljem nekaj sporočil prijateljicam, ki v hipu odgovorijo in se takoj sproži virtualni krožek. Čeprav bi veliko raje videla, da bi skupaj pile kavo v kakšni beneški kavarni, z belimi lučkami in luštnimi natakarji, se vseeno počutim del tega magičnega kroga, v katerem se zgodijo prijetne stvari: klepetamo o otrocih, razglabljamo o ponču, omenjamo moške in nujno Brada Pitta, potem pa me sprašujejo o ličilih ter kremah proti gubam, katere delujejo in katere niti ne. Skratka: ogromen svet, ki zaobjema celo vesolje trenutkov in rada mislim, da držimo skupaj. Morda sem tudi zato tako rada doma, ker imam občutek, da me zidovi varujejo in slaba energija ne pride do mene. Zaprem vhodna vrata in puf, svet ostane zunaj. Tako mi je danes jutro popestril poštar s paketom. In ker je vedel, da se v njem nahajajo obleke, me je z belim nasmehom vprašal: “Ali jih bomo videli v Bleščici?” Vedno se mi zdi pristno in skrajno lepo, ko si kdo vzame čas za besedo ali hiter klepet in ne živimo eden mimo drugega, kot ne bi obstajali. Ko zadevo o poštarju povem prijateljicam, takoj pripomnijo: “Da, da, saj se ve, da poštar vedno zvoni dvakrat.” Hmm… in resnici na ljubo je bil tudi čeden. A pustimo zdaj te “nepomembne” detajle …

Mnogokrat sem napisala, da imamo preveč časa za opravljanje in smo zato marsikdaj tarča ali tudi same opravljamo druge. Razmišljam, da je žalostno, kako znamo biti zlobne, predvsem takrat, ko ljudi sploh ne poznamo. Koliko besed, sodb, pripomb in kritik, koliko nepotrebnih stavkov, s katerimi samo tratimo čas. In tudi to je žal povsem ženska lastnost: kako znamo streljati in ne nehati, četudi čez nekaj minut že pozabimo in sploh ne vemo, kaj smo rekle ter koliko je v resnici zabolelo, morda niti ne nas, temveč drugo osebo. Verjamem, da ima vsaka beseda svojo energijo, zato imam kilometrsko distanco z ljudmi, ki so neprestano na preži in samo iščejo trenutek, da bi povedali kaj slabega. Moč kritiziranja v sebi nima nič dobrega, zato če tudi gre za šalo ali kaj podobnega, vedite, da je smešna samo osebi, ki jo je izrekla. Rada bi videla, da bi znale ženske bolj držati skupaj, da bi se bolj zavedale svojega poslanstva in večkrat uporabljale možgane ter dale na stran zamere in željo po maščevanju. Pri štiridesetih letih se mi nedvomno ne ljubi več vzgajati ljudi, ki me zmotijo, zato raje odkorakam v upanju, da bodo sami razumeli.

Ko pijem kavo, zaprem oči, tako intenzivno začutim njeno aromo. Na moji najljubši skodelici s srčkom je zelo zanimivo sporočilo in vsakič, ko ga preberem, se spomnim na prijateljice: “Vzemi si čas za izlet z njimi, spusti streho avtomobila in zvišaj glasbo na maksimum”. Močno jo stisnem in pomislim tudi na vas, ženske. Upam, da ste srečne v svoji koži in lahkotno stopate po življenjskih poteh. Res je, včasih je vse skupaj zelo strmo in naporno, a potem pride tudi ravnina in čudovita pokrajina in prijatelji, vonj po svežem kruhu, objem osebe, ki te ceni, in je vse skupaj vredno vsakega vdiha. Bodite torej pozitivne, drage moje, vedno in povsod, ker nekje na drugi strani, niti ne tako daleč, je čudovita mavrica in čaka samo na nas. Stegnem roko in vas močno objamem, iskreno in neskončno. Zdaj pa vzemite telefon in pokličite svojo najljubšo prijateljico, ker smo ženske, in moramo držati skupaj.