Drago 2020

Drago 2020,

ne vem zakaj, ampak ne morem reči, da te ne maram in da komaj čakam, da greš stran. Ne morem reči, da si mi podaril 365 dni, ki so bili popolnoma za nikamor, ker vem, da sem se v tvoji družbi veliko smejala, prejela čudovita darila, spoznala zanimive ljudi, naredila načrte, neštetokrat rekla “oprosti” in se veliko dobrega naučila. Ok, priznam, bilo si malo čudaško, a še vedno moje, edinstveno in po svoje igrivo. Prepričana sem, da tudi tebi ni enostavno, da nas zdaj gledaš in si misliš svoje, celo to, da ti je žal, ker nisi pričakovalo toliko zmede in slabih misli, nisi pričakovalo, da boš s seboj prineslo toliko sprememb. Ljudje na zemlji ne maramo sprememb, marsikdaj jih niti ne razumemo in letošnje so bile, no, kaj naj rečem, zelo zahtevne.

Ko sedim doma pred svojo božično jelko, v dnevni sobi, ki je polna sveč, in imam na sebi (še eno) novo, volneno in toplo trenirko, ne morem reči, da mi karkoli manjka. Hladilnik je, hvala bogu, še vedno poln, Sofia brenči po stanovanju, jabolčna pita je skoraj vsak teden v pečici, oblaki se na nebu sprehajajo kot sicer in tudi morje je v daljavi, se ni spremenilo, je še vedno tam, na svojem mestu, da ujame moje misli. Ne, vse skupaj res ni slabo, je pa drugačno, nepričakovano in strašljivo, a le takrat, ko razmišljam o prihodnosti.

Potem se spomnim, da moram ostati tukaj in zdaj, se hitro vrnem nazaj, se objamem, si skuham kavo, ki še vedno vrhunsko diši in vse je na svojem mestu.

Včeraj sem prejela pismo, ki me je naredilo žalostno. Pismo o tem, kako se izteka leto, ki ga moramo čim prej pozabiti, in zdelo se mi je tako hudo in krivično, predvsem pa sem se ponovno ustavila pri tistih, ki so zdaj ujeti v strahu in so prepričani, da teh težav ne bomo nikoli prebrodili. No, nisem vseved, a drago 2020, v teh dvanajstih mesecih si mi dalo tudi veliko upanja, pokazalo si mi pot, ujelo prava prijateljstva in me oddaljilo od tistih, ki pač prijatelji niso bili. Odprlo si mi oči, uspelo ti je, da sem kar nekajkrat preprosto utihnila in zadihala, s polnimi pljuči in sredi gozda, kot mi je všeč, z novimi barvami, vonjavi in prizori, ki jih ne bom pozabila. In dalo si mi ljubezen, na svoj način, marsikdaj zelo potiho, a nikoli samoumevno, od mene si veliko zahtevalo, a po svoje si me tudi zaščitilo, za kar ti bom vedno hvaležna.

Ko pride konec leta, sem vedno malo zmedena. Seveda je tukaj nov začetek, a hkrati tudi del življenja, ki ga moram spustiti. Ker vem, da je bilo težko tudi tebi, ti ga polagam v roke in te prosim, da ga čuvaš za takrat, ko bom želela brskati po spominu in bom, morda za svoje vnuke ali preprosto za svojo hčerko, iskala zgodbe, ljudi in emocije, ki so me skozi spremljale. Nam vsem pa daj samo objem, prav tisti objem, ki nas je zdaj dal narazen, ko vsi bi in ne smemo, ne upamo, se pogledamo skozi kape in šale, in gremo kar naprej, prepričani, da morda tega ne potrebujemo. Kako se motimo … A to še vse pride, kajne? Jaz vem, da si zdaj tiho in tudi samo čakaš, da preprosto ugasneš, pa vendar vedi, da je še vedno skrajno lepo živeti, šteti dneve, ujeti poljube in tudi biti doma, v dobrem in slabem.

Hvala ti torej za vse. V našem imenu, ker vem, da marsikdo tako niti ne misli, a čas bo vse skupaj umiril in da, kot si mi mnogokrat povedalo na uho: vse bo dobro.