V svetu mode, kjer ustvarjalnost in inovacije igrajo ključno vlogo, obstajajo trendi, ki me še posebej motijo in jih težko sprejmem. To niso zgolj osebne preference, ampak globlje težave, ki vplivajo na naše dojemanje časa, trajnost in lažno vključenost. Včasih razmišljam o modi zelo površinsko; vem, da obleka ne naredi človeka, ga gotovo ne definira, je pa del njega in marsikdaj poskrbi za tisti znameniti prvi vtis, ki ostane za vedno. Odnosi pa so nekaj povsem drugačnega, globoki, načeloma trajni, zelo definirajo našo eksistenco; brez kvalitetnih odnosov smo nesrečni in dokazano je, da celo manj živimo. Pa vendar … V času, ko je vse dovoljeno, vse dovolj dobro in vse noro hitro, imam občutek, da sem na vlaku, ki drvi, kot bi bil obseden, še vedno pa mi ni povsem jasno, katera je končna postaja. In potem me prešine, da obstaja kar velika možnost, da se sploh ne bo ustavil.
Cilj, drage moje. Pozabili smo na cilj.
Neprestana tekma za prvenstvo
Kdo bo prvi? To je vprašanje, ki kroži po spletu med modnimi vplivnicami in tudi na tednih mode. Gre za neke vrste neprestane tekme, kdo bo prvi objavil novosti za naslednjo sezono. Tako sredi avgusta gledam lepotice v zimski opravi, ker že čakajo na jesen ali božič, na revijah pa na pol gole ženske, ki februarja prikazujejo poletne trende in vse možne prosojnosti. Namesto da bi uživali v trenutku in cenili sedanjost, smo skozi prisiljeni razmišljati o prihodnosti. Modne revije, ki so bile nekoč osredotočene na predstavitev sezonskih kolekcij, so zdaj postale tekmovanje, kjer zmaguje tisti, ki prvi prinese svežo vizijo za prihodnje leto.
Ta pritisk ne samo, da povzroča nepotreben stres pri oblikovalcih in modnih navdušencih, ampak nas tudi oddaljuje od uživanja v trenutku in lepoti sedanjosti.
Skozi to obsesijo z napredovanjem izgubljamo sposobnost, da bi v polnosti živeli zdajšnji trenutek.
Kopičenje brez smisla
Še en problem, ki ga opažam, je kopičenje oblačil in dodatkov brez pravega namena. Zaradi komercializacije mode in konstantnega pritiska po sledenju trendom smo postali kot hrčki, ki kopičijo stvari v svojih omarah, dokler te ne pokajo po šivih. Potrošništvo je v resnici bolezen. Ta pretirano materialističen pristop ni le nepotreben, ampak tudi globoko škodljiv za planet. Tekstilna industrija je eden največjih onesnaževalcev, posledice pa so še posebej očitne v državah, kot je Gana, kjer sem živela. Gana, ki je nekoč bila dežela izjemne lepote in kulture, je danes preplavljena z odpadki z vsega sveta, zaradi česar postaja pravo smetišče na prostem. Naše omare, polne nepotrebnih oblačil, prispevajo k tej globalni krizi, ki uničuje ne le okolje, ampak tudi življenja ljudi, ki živijo v teh onesnaženih območjih. Znamke, kot so Shein, Temu in AliExpress, pripomorejo k temu, da težko razumemo razliko med puloverjem, ki stane 100 evrov, in tistim, ki stane 10. Še vedno je pulover in to je vse, kar nas zanima. A za vsakim kosom je običajno zgodba nesrečnih ljudi, ki so na nek način naši sužnji. Sama sem hrček, ki se težko brzda in si grem zelo na živce, a delam ne tem, da bi postala boljša oseba. Potrošništvo je kuga sodobnega časa in največja tragedija je, da se tega niti ne zavedamo.
Lažna inkluzivnost
Tretji vidik, ki mi vedno da misliti, je lažna inkluzivnost. Zdi se, kot da moda postaja vse bolj vključujoča, ko na modnih brveh gledamo plus-size in starejše manekenke. V resnici pa so oblačila, ki se prodajajo v trgovinah, še vedno na voljo v vse manjših številkah, kar pritiska na najstnice, da se prisilno vključujejo v te nedosegljive standarde lepote.
Ta nasprotja med tem, kar vidimo na modnih brveh, in tem, kar se dejansko dogaja v modni industriji, ustvarjajo neiskreno in škodljivo sporočilo, ki povečuje negotovost in nezadovoljstvo med mladimi dekleti.
Slednja so tako ali drugače vedno večja in tudi z očitnimi težavami s težo, saj hrana naredi svoje, small je pa je danes extrasmall, kar pomeni, da imaš občutek krivde, še preden stopiš v garderobo. Hkrati smo izgubili smisel za estetiko, lažna inkluzivnost nas želi prepričati, da je super oprijeto res vrhunsko tudi na telesu, ki nosi extra large. Pa morda ni. Obstajajo pravila simetrije in lepote, ki jih je postavil že Leonardo da Vinci in še danes držijo v svetu mode, arhitekture in kirurgije. Prej bi rekla, da ima vsako telo svoja prava oblačila, a to še ne pomeni, da je mini krilo čudovito na vsakem telesu.
Nikoli ni bilo, kot danes
Moda bi morala biti izraz naše kreativnosti in osebnosti, ne pa vir stresa, okoljske škode in lažne vključenosti. Pomembno je, da se zavedamo teh težav in sprejmemo bolj premišljene, trajnostne in resnične pristope k modi, ki spoštujejo naš planet in vse ljudi na njem. Zame je izjemno težko opazovati te spremembe v modnem svetu, ki so bile sicer od nekdaj prisotne, a nikoli tako izrazite in invazivne kot danes.
Moda, ki bi morala biti izraz ustvarjalnosti in osebnega sloga, se je spremenila v neprestano tekmo za slediti najnovejšim trendom, ne glede na ceno – tako finančno kot tudi čustveno.
Potrošništvo je neizogibno, ali se vsaj tako zdi. Težko je ohraniti zdravo pamet, ko te na vsakem koraku obdaja občutek, da nimaš nečesa, kar bi moral imeti. Povsod kamor greš, je nekaj novega, nekaj boljšega, nekaj, kar ti sporoča, da tvoj trenutni način življenja ni dovolj dober.
V širšem pogledu je naša družba postala družba majhnih odnosov in velikega potrošništva. Namesto da bi se osredotočali na pristne medosebne odnose, smo postali obsedeni z materialnimi stvarmi, ki naj bi nas osrečevale. Vendar pa ta navidezna sreča temelji na površnosti in nas oddaljuje od tega, kar je resnično pomembno v življenju.
V tem svetu postaja vse težje najti pravo ravnovesje med tem, kar si želiš, in tem, kar dejansko potrebuješ.
Opazovanje teh sprememb me včasih prav žalosti, saj nas vodijo v smer, kjer se izgublja prava vrednost mode in življenjskih prioritet. Še vedno pa močno verjamem, da vsaka izmed nas lahko poskrbi za spremembo.
