Vsako leto decembra obiščem Dunaj in čeprav mnogi mislijo, da grem po božičnih nakupih, so v ozadju popolnoma drugi razlogi. Težko opišem, kako se počutim, kadar se sprehajam po ulicah čudovitega mesta, a če ga vsaj malo ljubite, potem gotovo veste, o čem govorim. Dunaj je prežet z zgodovino, kulturo, ljubeznijo do lepega, je drugačen, spokojen, skrivnosten in čaroben. Res je: božične lučke pripomorejo k temu, da se vanj takoj zaljubiš in to je potem ljubezen, ki traja vse življenje. Morda še bolj kot Sacher torta je prav klasična glasba resnični simbol tega mesta. V koncertnih dvoranah avstrijske prestolnice skozi vse leto odmevajo melodije največjih skladateljev vseh časov.
Klasično glasbo igrajo v cerkvah, gledališčih, zgodovinskih stavbah v mestnem središču: kjer koli je občinstvo, je pričakovati, da bodo tudi glasbeniki, ki bodo izvajali dela Mozarta, Beethovna in drugih velikih skladateljev. Mnogi izmed njih so živeli na Dunaju. Gledališča, trgi in glavne cerkve so prizorišča za koncerte klasične glasbe, ki je tudi protagonistka glasbenih večerov, načrtovanih za praznovanje prihoda novega leta. Silvestrski in novoletni koncerti veljajo za institucijo celo na mednarodni ravni.
Med obiskom Dunaja ne zamudite priložnosti in se sprehodite po stopinjah velikih umetnikov. Na naslovu Domgasse 5 si lahko ogledate stanovanje, kjer je živel Mozart z družino, danes pa je tukaj muzej. Izmed Mozartovih domovanj je to edino, ki se je ohranilo do danes. Še globlje so sledi, ki jih je pustil Beethoven, ki je na Dunaju preživel 35 let. Veliko podatkov o Beethovnovem življenju na Dunaju hrani hiša Pasqualati, na številki 8 na ulici Mölker Bastei. Na Dunaju lahko obiščete tudi Schubertovo rojstno hišo (Nußdorfer Straße 54) in njegovo zadnje domovanje (Kettenbrückengasse 4). Nikar ne pozabimo na Konzerthaus, pomembno referenčno točko za evropsko klasično glasbo. Koncertna hiša je bila slovesno odprta leta 1913, obnovljena in povečana pa leta 2000. Danes so v njej štiri različne dvorane, ki lahko sprejmejo od 300 do 1800 gledalcev.
Schubert je bil edini, ki je znal melanholijo Dunaja spremeniti v zvoke, ki so pozimi poudarjeni in sežejo do kosti. V tej propadli in dekadentni prestolnici, kjer so meje med življenjem in smrtjo manj jasne in kjer se lažje občuti negotovost obstoja, je Schubertovo glasbo skoraj mogoče slišati v zraku. Zdi se, da je Dunaj mesto iz pravljice: baročne cesarske palače spominjajo na sijaj habsburškega dvora in očarljivost princese Sissi. Je pa tudi presenetljiva prestolnica, kjer se tradicija in sodobnost odlično prepletata. V filmu Frost/Nixon (iz leta 2008, režiral ga je Ron Howard) je smešen dialog, ki o tem mestu pove veliko:
Nikoli nisem bila na Dunaju.
Ah, oboževala bi ga. To je kot Pariz. Brez Francozov.
Naše 20. stoletje bi bilo zelo drugačno brez Dunaja. Bil je trenutek, ko se je zdelo, da so se ideje, ki so zarisale portret naše nemirne sodobnosti, lahko porodile samo na Dunaju: tako zelo, da je bilo to mesto (in ne Pariz) – kjer so delovali Freud, Mahler, Schnitzler, Klimt, Schonberg – prestolnica 20. stoletja.
Naziv prestolnice klasične glasbe je Dunaj dobil zaradi pomena, ki ga ima glasba v zgodovini mesta že od časov habsburške vladavine in dejstva, da je še danes nesporna protagonistka življenja avstrijske prestolnice. Toda naj vas ne zavede klasična duša mesta: Dunaj je sožitje tradicije in modernosti, kar je posebna lastnost njegove osebnosti. Najboljši način, da odkrijete klasični obraz Dunaja, je, da se prepustite notam simfonij, sonat in klavirjev. Zrak v tem čudovitem mestu je vedno prežet z zgodovino in ljubeznijo do glasbe. Kot je nekoč rekel Karl Kraus:
Na Dunaju so ulice tlakovane s kulturo. V drugih mestih so ulice asfaltirane.
**Več prispevkov o glasbi si lahko preberete na blogu Slovenske Filharmonije
