Eno življenje ni dovolj

Lepe besede in rahel dež prodrejo povsod. Ko sem se pred kratkim vračala domov, je začelo deževati. Zelo goste in ostre kapljice so nad mano ustvarile pravo meglico, ledeno in hkrati čudovito, lesketajočo zaradi osvetljave na robu ceste, zabrisano in skoraj mistično, saj ima dež tudi magično noto, voda je simbol purifikacije in čistosti, trenutek, ko se zelo hitro znajdemo sami pred seboj in nas niti oblačila ne ščitijo pred naravo. Vsakič, ko začne tako močno deževati, se spomnim besed prijatelja: “Saj je samo voda z neba, ni potrebe, da bi tako hitela, ker boš tako ali drugače mokra. Zato je bolje, da uživaš v hoji, četudi te bo zmočilo. Mislim, da bi znalo biti le koristno.” Če bi bili torej manj obremenjeni in bolj osredotočeni nase, bi se lahko tu in tam tudi prepustili ter uživali v različnih odtenkih sive. Pa ne samo to: lahko bi dovolili, da bi se nas stvari globlje dotaknile, tiste, ki nekaj pomenijo, tiste, ki nas znajo spremeniti in tiste, zaradi katerih znamo sanjati. In morda bi ostalemu svetu, tistemu, ki ni tako zelo pomemben in deluje v resnici zelo površno, zaprli vrata pred nosom in se tako zaščitili pred lažnimi ljudmi in situacijami, ki od nas zahtevajo ogromno energije, kot bi se nam prav na srce usedel zloben klop ter počasi, a zelo vztrajno, vase vsrkaval dragoceno limfo.

Z leti se naučiš postaviti meje; zdi se mi, da je to ključnega pomena. Zapreš vrata tudi zato, da lahko odpreš druga. Ampak nikoli, resnično nikoli ti ni dano vedeti, kaj se pravzaprav skriva v drugi sobi in ali je odločitev prava, za kar moramo aktivirati vse antene in instinkt, vohati, ljubiti, uporabljati besede, razmišljati in razumeti, kaj si pravzaprav želimo. Zdi se mi, da je marsikdaj tudi to problem: ne vemo, kam bi radi šli in katere so stvari, ki nas naredijo srečne. Potem pa postanemo starejši in imamo občutek, da gre življenje že proti koncu in morda šele takrat ugotovimo, da so bila pravila jasna in enostavna že od samega začetka, le da nismo znali prisluhniti svojemu srcu in smo zato tratili dragocen čas. Znamo biti tako nečimrni v prepričanju, da smo večni, medtem ko nas zvezde, luna in mehki oblaki opazujejo in si najbrž tudi mislijo svoje. S ptičje perspektive, nekje tam zgoraj, visoko visoko, mora biti življenje na zemlji prava uganka.

Razmišljam, da bi marsikdaj potrebovali dvojno življenje, a naj ne zveni perverzno; potrebovali bi ga zato, ker eno ni dovolj. Imam rada preproste stvari, vendar me zapleteni ritem sodobnega življenja dobesedno pogoltne in na koncu dneva marsikdaj ne vem, ali sem sploh ustvarila kaj dobrega, ali sem komu pomagala, ali sem pravzaprav srečna. Ženske pokrivamo toliko različnih vlog, kot bi bile glavne akterke najbolj kompleksnega filma; če pa imamo povrh vsega še kariero in sanje, ki se redno uresničujejo, potem zna biti še bolj težavno. Preprostost je kompleksna, ker je sestavljena iz detajlov, ki so ustvarjalno uravnoteženi, kar odraža zelo osebno vizijo, slednjo pa razume tisti, ki zmore prepoznati njeno bistvo.

Verjamem, da je človek bolj ustvarjalen, ko je vse, kar ga obdaja, v harmoniji s človeštvom. Priznam, nikoli nisem garala, vsaj ne v tradicionalnem smislu besede. Opravljam delo, ki ga obožujem in zato mi ni težko iti v službo ali delati stvari, ki sestavljajo moj vsakdan, četudi se znajo zavleči pozno v noč. Hvaležnost za vse, kar imam, in vse, kar še bo, je moj kruh. Nikoli ne pozabim, da stvari niso samoumevne; niso v ljubezni, niti v prijateljstvu ali službi, niso na področju zdravja, ker je dovolj prav malo, da se cel svet obrne na glavo, ti si pa v trenutku z nogami v zraku in glavo nad oceanom, kot bi izzival gravitacijo. Zato se mi zdi ključnega pomena, da ostanemo osredotočeni na svoje cilje, sledimo svojemu Jazu in se ne pustimo motiti. Po poti bo nedvomno veliko ljudi, ki se z nami ne bodo strinjali in nam bodo zato zagrenili življenje. A zagrenili ga bodo le toliko, kolikor bomo sami dovolili.

Vsak dan se trudim, da bi odpravila bolečino, ki nas vse muči od rojstva. Ozdravljena duša je moj življenjski načrt.