“Pred 30 leti sem šel obiskat prijatelja in takrat sem prvič stopil na Pantellerio, otok v Sicilskem prelivu v Sredozemskem morju. Verjeli ali ne, sploh mi ni bil všeč. Pričakoval sem več eksotike, ne pa tako trdega kraja. Takrat še ni bilo dobrih hotelov, restavracij, ni bilo življenja. Če smo si hoteli kaj skuhati, smo potrebovali generator. Najrazburljivejši trenutek je bil, ko je po cesti pripeljal kak avto, saj skorajda ni bilo prometa. Čez nekaj dni sem se že privadil da otoško življenje. Nekega dne sem se zazrl v jasno nebo, vse je bilo nenavadno tiho in mirno – vladala je popolna tišina.” Tako Giorgio Armani opisuje ljubljeno Pantellerio, kjer je leta 1981 kupil hišo. Nekaj let zatem je kupil še zemljišče bliže morju in od tedaj vsak avgust preživi na otoku.
Danes je otok popolnoma drugačen: imajo elektriko, zgradili so nekaj hotelov in avtomobili, ki peljejo mimo, ne zbujajo več pozornosti. Vendar je otok ohranil neokrnjeno divjost in lepoto, ki Armanija spominja na čase, ko je kupil hišo. Otok ni pisan vsakomur na kožo, ko ga pa vzljubiš, ljubezen nikoli več ne ugasne. Na otoku ni plaž, ampak skale, čeri, pečine, zalivi in visoki skalnati stebri, ki štrlijo iz vode. Morje ni sinje barve, ampak se pred nami prelivajo barve od temno modre do smaragdno zelene. Večeri niso v znamenju sprehodov med mondenimi trgovinicami.
Med drugo svetovno vojno so Američani 35 dni oblegali otok, odvrgli nanj 17 ton bomb in glavno vas zravnali s tlemi. Vse so posneli, da je nastal film za strateške in propagandne namene. O izjemni zgodovini otoka pred tem pričajo le še normanski grad Barbacane in nekaj ostankov arabske utrdbe. Toda obiskovalci ne pridejo sem zaradi lepote Eolskih otokov ali prelepih belih plaž na bližnji Lampedusi, kjer se zdaj srečujeta Afrika in Evropa. Na Pantellerio prideš, da se naužiješ pozabljene tišine, se potopiš v stare vonjave podeželja, se potepaš po notranjosti otoka, po vasicah z nenavadnimi imeni Mueggen, Rekhale, Bukkuram in Bugeber. Prideš, da se okopaš v jezeru Venera, ki se napaja z dežjem in toplimi izviri. Prideš raziskovat neokrnjeno morje ali opazovat sončni zahod v Scauriju, medtem ko počasi srkaš vino v Veli, ki je istočasno bar, restavracija in kraj za druženje, edini kraj na otoku, kjer še med jedjo lahko namakaš noge v vodi. V to se je zaljubil Armani.
Njegov stil je prepoznaven in njegov dizajn revolucionaren, od čistih krojev destrukturiranih suknjičev do inovativnih odtenkov hladnih barv. Znameniti sta njegova barva greige, med sivo in peščeno, ter ikonična temno modra. Njegova eleganca je morda rezultat odstranitve vsega odvečnega v poklon konceptu “manj je več”. “Osamljenost? Občutek pride in izgine. Včasih te pričaka na domačih vratih, včasih se umakne za več dni in nastopi, ko si s prijatelji. Včasih me prešine, da sem ta občutek sam ustvaril, ker sem vedno dajal prednost delu in samo delu. Obveznostim ni konca in nimam trenutka počitka. To je tek z ovirami, ki so mi ga očitali tudi moji najdražji. Toda osamljenost je mogoče skupna vsem.” Tokrat se je Giorgio Armani izpovedal na Pantelleriji, ki je njegovo zatočišče uspehov in misli. Izpovedal se je z odločnostjo, ki ga je pripeljala do svetovne slave, in z nepričakovano nežnimi občutki, ki jih poznajo le redki.
