V svetu, ki je poln šuma, me bela pomirja. V spomin mi prikliče nekaj svežega, poletnega in tihega, kot je prizor peščene plaže, ko ni več kopalcev, čipkasta obleka na polju in nežne rože, ki govorijo o pomladi. Prav tako jo imam rada doma, čeprav vem, kako je občutljiva, a ne morem brez nje, zato me tudi stalno spremlja. Pomislila sem na pomlad v smislu novih začetkov, na to, kako je narava zdaj pridna, živa in skozi na delu, na bele liste v mojem dnevniku in na nešteto besed, ki še pridejo. Bela je po svoje tiha, je objem sveže blazine in posteljnine, ki čakajo na tvoje sanje in je obljuba, polna lepega, ki jo v teh časih vsi nestrpno pričakujemo. Ko pogledam današnje fotografije, pomislim, da je to svet, v katerem bi rada vedno živela. In če je to le utopija, tudi prav, sanj mi ne bo nihče vzel.
Imejte čudovit četrtek, naj bo poln objemov.
