Življenje na morju ima mnogo različnih odtenkov in tudi voda ni le modra. Včasih je turkizna, drugič temna in nevarna, potem polna bele pene in razigrana ali ponovno jezna, razočarana in nabita z zgodbami. Poslušam burjo, ki prav piska med polkni in skušam ujeti njene besede: te dni je tako glasna in vem, da je veliko ljudi ne mara, vendar je razpihala vse oblake in poskrbela za sonce, počistila je nebo in nam podarila ledene dni, a kaj ko imam še vedno občutek, da je poletje. Ta svetloba, polna energije, občutek, da lahko dobesedno poletiš in kamorkoli se obrnem, je nešteto odtenkov modre. Danes me je navdihnilo prav to, pa tudi misel, da noro pogrešam cesto ob obali, kjer sem se vozila leta in leta. Bila je tako noro samoumevna in čudovita … Zdaj pa je nimam več, ne spremlja me zjutraj, ko se pred mano odpira nov dan, mi ne omogoča, da se pogled izgubi v neznano ter da vsakič znova pomislim na vse morske prizore po svetu, ki so mi prav tako ljubi. Vse se spreminja, tudi stvari, ki izgledajo zabetonirane v času in prostoru. Težko se je ustaviti, pa vendar … Tu in tam le ujemite kakšen lep trenutek.
Maham, polna sonca in dobrih želja. Naj bo dan naravnost čudovit.
4 Comments
Morje, morje, morje…, moja ljubezen 😀 😀
Tudi jaz pogrešam to cesto.
Draga Lorella,
Danes je res en tak dan, ki nas spomni na stvari, ki so nekoč bile…nostalgija na čas ki ga ni….hvala za zopet čudovit zapis….maham nazaj, objem
Karin
Ja,res je,treba je najti lep trenutek tudi v sivini novembra,kar pa ni vedno lahko!!
Toda tudi tega se s časom naučiš in je potem vse lažje.
lp