Dež ima v sebi nekaj divjega in žalostnega hkrati. Včeraj sem se vračala iz Ljubljane in ga budno spremljala, ko je tiktakal po mojem avtu in poskrbel, da so se na avtocesti pojavile neskončne kolone, polne rdečih in rumenih barv, z zabrisanimi lučmi in tempom življenja, ki je od vseh nas zahteval, da upočasnimo ritem. Čeprav bi te praznične dni raje videla, da bi sonce sijalo visoko na nebu, je tudi dež pravzaprav blagoslov. Za naravo in za dušo, za živali, zemljo in za nas. Imam občutek, da lahko spere slabo energijo in postavi novo ravnovesje, nas marsikdaj prisili, da smo doma, ampak dom je zame prav gotovo nekaj najlepšega, zato mi je všeč biti udobno nameščena na kavču, s knjigo v roki, pogrešam le svojega ljubljenega mačka Tommasa, ki bi zdaj prav gotovo užival z mano. Vse ostalo pa je tako, kot mora biti: spolzko, mokro, sivo. Neurje pred mavrico in majem, ki nas bo prav gotovo očaral s toplimi temperaturami in rožicami vsepovsod. Zelo pomembno se mi zdi, da znamo zaznati nekaj noro lepega in divjega tudi v deževnih dneh, ko nas narava preseneti, a kljub vsemu jemlje dih.
Morda boste te dni doma, ali pa kam greste. Kjerkoli boste, naj vas spremlja sonce, predvsem v srcu. Topel objem, drage moje.
1 Comments
Ah, midva se še vedno divje poljubljava na dežju….. po 12 letih….. 🙂