Današnji navdih se je začel s sliko ženske, ki vzame majhno barčico in nekam odpluje. S seboj ima rože, predstavljam si, da je nekje skrita tudi knjiga in pa termos s kavo. Ko sem včeraj pozno popoldne sedela na balkonu, me je presenetila poletna čarobnost. Saj veste, ko postane svetloba rumenkasto magična in ugotoviš, da te v bombažni majici niti več ne zebe. Vzela sem svojo najljubšo revijo, skuhala kavo in samo uživala trenutek. Zaprem oči in se na tej barčici vidim tudi sama: ne znam veslati, a prav gotovo bi znala priti do sredine jezera, postaviti noge na sonce in poslušati svet okoli sebe. Všeč so mi trenutki, ko vse stoji in je vse na svojem mestu, kot ujeto v času, ko ne potrebuješ besed za popolnost in se srce na pol ustavi. Zanimivo, ker prav takrat razumeš, koliko si pravzaprav živ.
In tako čakam, z željo, da bi ta trenutek trajal za vekomaj.
