Za ta četrtek samo to: vzemimo si čas zase. Za tiste majhne stvari, ki niso nikoli majhne. Za tista majhna zadovoljstva, ki so vedno velika, in za ljudi, ki v resnici štejejo. Ker skozi tekamo, drvimo in se sekiramo za tisto, kar ni pomembno. Odlagamo klice, druženja in kave, ker “zdaj ni nobenega časa” in potem vse mine, kot veter med oblaki, se dvakrat obrneš in je vse drugače. Nekoč se mi je zgodilo, da nisem pravočasno rekla “imam te rada” in naslednji dan tete ni bilo več. Umrla je tako, nepričakovano, sredi Londona in daleč od vseh nas, ki smo jo oboževali. Jaz prva. Tega občutka ne bom nikoli, nikoli pozabila. Zato se ustavite, premislite, zadihajte in vzemite življenje z največjo zajemalko. Tako je prav.
Objem in naj bo vse dobro.
4 Comments
To, kar ste napisali za teto, se je meni zgodilo z mamo, v času korone. 1. Septembra 2020, so spet zaprli dom za obiskovalce. Nova socialna delavka, je bila (oprostite izrazu) tako leva, da se nismo mogli z mamo slišat in videt preko telefona 1x tedensko, kot spomladi, pri prejšnji delavki. In potem je dobila korono in v noči od 19. na 20. November zaspala. – upam, da ji ni bilo hudo, ker tako ni bilo nikogar ob njej, ker je “samo niso mogli prebuditi” zjutraj. Sicer sem si izprosila, na lastno odgovornost, da sem jo lahko še videla preden so jo odpeljali in upala, da je “njena duša” še nekje v prostoru in je slišala, da sem ji rekla, da jo imam rada in naj mi oprosti.
Hvala, gospa Lorella! Tudi jaz ne bom tega nikoli pozabila!
Lep pozdrav!
Draga Helena, hvala za te misli. Ne vem, kaj bi dodala, samo solze so zdaj stekle. Objem.
Zdravo,
najprej sem opazila vašo lepo obleko! Takoj mi je padla v oči. Kje se jo kupi? Zelo vam paše:)
Hvala Katja, obleka je Kate Spade, kupljena v New Yorku kar nekaj let nazaj 🙂