Malo pogrešam belino, veste, in še dobro, da nisem ljubiteljica snega. Ampak popolna tišina in neokrnjena narava imata nedvomno en čar, ko imaš občutek, da si na pravem mestu in je vse okoli tebe tako, kot mora biti. Na obali je te dni 16 in več stopinj, čuden januar, ni kaj, ki je takoj po praznikih postal mili in prav nič zimski. Upala sem, da bo občutek lučk in tople odeje trajal za vekomaj, tako kot sneg na temnih drevesih, ko se vozim v Ljubljano. A vsaka zgodba ima svoj konec, tudi ta, čeprav ni rečeno, da se ne bo ponovila. In prav zdaj bi se ponovno sprehajala po tistem začaranem gozdu, s smehom moje Sofie v ušesih in zvokom korakov, ki kar nočejo iz snega. Povsod stopinje, potem pa lesena hiša, sredi ničesar. Vprašala sem se, čigava je in si za trenutek zaželela, da bi bila moja. Kar tako. Za oddih in trenutek zame, za kratek dopust ali življenje, ki je včasih prenaporno in potrebuje pogumen shut down.
Te fotografije so mi vzele dih. Lepo je vedeti, da obstaja toliko lepega, kajne? Uživajte dan, kjerkoli ste.















2 Comments
Čudovito. Kot v pravljici…
Prelepo <3