Še en čudovit septembrski teden, s tisto magično svetlobo in tihim zrakom, s prozornimi sončnimi žarki, ki so nas včeraj na obali božali do 28 stopinj. In sem v hipu ponovno sredi poletja, ponovno v natikačih, ponovno sončim noge, ki še niso pozabile na plažo in kar kličejo po tem, da se spet vržem v slano vodo. In nekako se mi zdi, da nam je vse to dano, še malo brezplačne lepote, še malo neokrnjenih ur, še malo trenutkov, ko se nam lahko samo zdi, da smo še vedno na dopustu. Preplavi me sreča, četudi vem, da bo minilo, a kaj ko sem se vmes dobro naučila ostajati tukaj in zdaj.
Objem.
