Moja draga jesen, ki kot vedno pri meni zamujaš, a vsakič znova dišiš po magični svetlobi v barvi medu in prijateljici, ki prinaša dobre novice. Nikoli se ne naveličam gledanja tvojih barv in tiste čudežne meglice po dežju, ki se nad nami spusti kot neviden plašček in nas na svoj način objame.
Moja draga jesen, ki odnašaš daleč stran sijaj poletja in ga zamenjaš s tanko melanholijo, ki najprej ovije vse pokrajine, potem se naseli v srcu, a vedno dobronamerno, da bi nas spomnila, kako je pomembno počivati, poslušati in pogledati, tudi onkraj samoumevnega.
Moja draga jesen, ki podarjaš kostanje in gobe, zaklade začaranega gozda in hkrati ponujaš tople odeje s karo vzorcem in resicami za branje pred kaminom ali na terasi, ko se nosovi napolnijo z vlago in vse okoli nas postane magija. To je čas, ko si drevesa pripravijo pižame in zaspijo pod odejo pisanih listov in vse hrusta kot čips v kinu in nas spominja, da je življenje polno različnih odtenkov in posuto z zlatimi bleščicami, tako kot letni čas, ki ga pravkar doživljamo.
Ni konca. Ni začetka. Obstaja samo neskončna strast do življenja. (Federico Fellini)
Vsem želim miren četrtek.
2 Comments
Čudivito;))
Hvala xoxo