Potrebujem oranžen pulover, da se zlije z letošnjo jesenjo in spominja na barvo listja, ki tako melanholično pokriva mojo pot. Potrebujem karirasto odejo, kot jo je imela moja babica, da se nanjo uležem in pogledam na naravo z druge perspektive, s svetom, obrnjenim na glavo, a vedno na svojem mestu. Potrebujem otroško skodelico v obliki lisice, iz katere se širi neverjetna aroma italijanske kave, in svečo z veverico z ogromnim repom, zaradi katere se počutim kot na snemanju filma Alica v čudežni deželi. In naj se čas ustavi, na ta čudovit novembrski četrtek, tako počasen in čaroben, kot je lahko le ta mesec.
Kako lepo je biti na tem svetu.