Te dni si ne želim prav veliko. Dobro skodelico čaja in tople nogavice. Ogenj pred očmi in občutek volne na telesu. Pa postelja malo dlje zjutraj in dober zajtrk, z rogljičkom in kavo, ki diši že na daleč. Všeč mi je ta začetek leta, ker mi je zelo potiho zlezel pod kožo in poskrbel za divji občutek. Prinesel je življenje na drugačen način in spomin na sneg, prinesel je željo po spremembi in veliko več misli, ki me vsakič znova pripeljejo globoko v sebe. In tudi to ni slabo. Na nočni omarici leži knjiga Ekharta Tolleja; listam in listam, včasih se izgubim v morju besed, ki niso niti tako goste, a znajo biti zelo zapletene za ego, ki me neprestano projektira v prihodnost. A kaj ko ta ne obstaja. Imamo le ta trenutek, ki je lahko miren ali divji, odvisno, kako si ga naredimo. Da bi se potrudila ostati v tukaj in zdaj sem izbrala nekaj slik, ki me kot običajno pobožajo po duši. Upam, da bodo tudi vas.
Biti torej. Samo to. Srčno upam, da mi vsaj danes uspe. Objem.
