V zgodnjih jutranjih urah, ko meglica ovije gozd in rosa nežno leži na praprotih, se zdi, da čas obstane. V zraku je čutiti pričakovanje poletnega solsticija, ko se dan sreča z nočjo v najdaljši svetlobi leta. Vse okoli nas je prepleteno z magijo, ki nas opominja na čarobnost narave in cikle življenja. V tem trenutku, ko se mističnost prepleta z resničnostjo, se zavedamo globoke povezanosti z zemljo in njenimi skrivnostmi. Čas naredi svoje, če bi imela čarobno paličico, bi poskrbela za malo več sonca, a po tihem priznam, da imajo drva v kaminu poseben čar, tudi junija. Morda je dobro, da je še vedno veliko stvari, ki jih ne moremo ali smemo spremeniti in veliko trenutkov, ki nas znajo presenetiti. Tako ostanemo živi, pozorni, mladi v duši. Ker leta tako ali drugače bežijo, a so le številke, ki se na nek način usedejo na stanje telesa. Duša je povsem druga stvar, tam morajo biti iskre in lahkotnost bivanja na zemlji.
Naj bo ta četrtek res čudovit.
