Stara fotografija je vredna več kot tisoč selfijev. Približajte jo nosu in zavohali boste njeno pristnost. Poglejte jo v vse podrobnosti in našli boste cele romane. Naši obrazi, nekoč edinstveni in neponovljivi kot umetnine, se zdaj zdijo iz enega samega kalupa, kloni standardizirane lepote. Fotografija je iz intimnega komunikacijskega sredstva postala oder nečimrnosti, kjer vsakdo igra svojo vlogo in skuša narediti vtis na vse bolj zahtevno občinstvo. Vendar pa se za umetno popolnostjo selfijev skriva globoka nostalgija po starih fotografijah, tako nepopolnih, a tako pristnih. Morda zato, ker v njih najdemo delček svoje zgodovine, nerazdružljivo vez s svojimi koreninami, človečnostjo, za katero se danes zdi, da uhaja. Ko sem včeraj prišla domov sem na Sofiini postelji zagledala star Polaroid in stisnilo me je pri srcu. Majhne slike, spomini na srečne čase ujete nekje po svetu, visijo po sobi na lesenih ščipalkah. Barve niso nikoli ta prave in tudi poze niso ravno brezhibne. A v tej čudoviti nepoponosti smo mi, družina, in tudi neprecenljivi trenutki, ki vsaj enkrat ne ostanejo v telefonu, skupaj z ostalo nepotrebno kramo, temveč postanejo modni dodatek doma. Kot živ spomin na tisto, kar je bilo, in vedno z veliko željo za tisto, ki še pride.







