Po praznikih je vedno tako: čudno zatišje in občutek nostalgije, da je nekaj mimo, nekaj lepega in zdaj se moramo ponovno postaviti na noge, začeti staro rutino, morda si tudi zamisliti novo in postaviti življenje na tirnice. Sploh božič ima ta čaroben učinek, da vse ovije v čudovito čarovnijo in nam vsako leto znova daje upanje, da obstaja res veliko lepega. Tudi takrat, ko smo v krizi. Tudi takrat, ko nismo v najboljši koži. Če dobro pomislimo, ali ni vsaka gesta prijaznosti, vsako dejanje altruizma, vsak trenutek pristnega veselja, ki ga delimo z ljudmi blizu in daleč, majhno, intimno praznovanje božiča? S tega vidika božič presega časovno razsežnost ene same priložnosti in postane pravi življenjski slog, notranja drža, ki nas spremlja in vodi skozi vse leto. Notranji, večni božič, ki sije v naših dejanjih in naših odnosih. Če si torej v ovem letu karkoli želim, je prav to: da bi v vsebi nosila večni božič. Božič prijaznosti, lepih odnosov, kakovostnega časa in čudovitih besed. In kar je še najbolj zanimivo, res ne mislim, da je to samo utopija.
Objem.
