Severni veter, tista prava burja, ki prečisti zrak, v meni vedno prebudi občutek lahkotnosti. Ko zapiha s svojo silovitostjo, razpiha vse – oblake, stare misli, utrujenost, dvome. Veter prinese jasnost. Rada opazujem, kako se po nevihti nebo zbistri in zasije v tisti kristalno čisti modrini, ki je možna samo po burji. Kot da bi se svet umil in zablestel na novo. Tudi v meni se takrat nekaj premakne – kot da bi veter odpihnil vse, kar je bilo težko, in pustil le svetlobo. Burja je kot simbol preobrazbe. Močna, neukrotljiva, a hkrati zdravilna. Odnaša vse, kar ne služi več, in odpira prostor za nekaj svežega. Po vetru vedno pride mir, tista posebna tišina, v kateri misli ne divjajo več, ampak se umirijo, lesketajo v svoji najčistejši obliki. Danes sem hvaležna za veter. Za ta občutek svobode, ki ga prinaša. Za čisto nebo, ki se razprostira nad mano. In za lahkotnost, ki ostane, ko burja opravi svoje delo.
Objem.
