Zase bi rekla, da sem najprej psihologinja, potem čarovnica, potem vse ostalo. Oziroma ne, najprej sem čarovnica. Mislim, da je psihologija globoko v meni in ta nagon, da poslušam ljudi in jim pomagam, je preprosto del moje zgodbe. Moda je prišla kasneje … Vedno analiziram misli, odnose, geste, poglede in besede, se še preveč spuščam do dna in potem plavam po zrak. V bistvu je to zelo zahtevno in hkrati čarobno, ker odkrivaš stvari, ki jih drugi ne, in se spuščaš v odnose, ki so včasih res zelo, zelo globoki. To je dobro, če imaš čas in strpnost, sicer mislim, da je današnja družba izredno površna in nihče nima več časa za te stvari. Načeloma delujemo tako, da odkljukamo in gremo naprej. Prejšnji mesec sem predavala v Italiji in vprašala študente, kako so. Odgovor je bil: “Dobro, hvala.” Pa sem jih vprašala še enkrat in potem še dvakrat. Ko so me gledali že čudno, sem jim rekla, da želim iskren odgovor zato, ker je moje vprašanje iskreno in me dejansko zanima, kako so. Ker nismo vedno dobro in tudi ne vedno srečno, pa je v redu tako. Če pa komu odgovoriš: “Sem slabo, hvala,” tega ne pričakuje in se kar ustraši; zelo malo ljudi se je pripravljeno ukvarjati s sočlovekom. Načeloma je lažje iti naprej in ne vedeti. No, jaz si želim vedeti in sem zdaj pred novo življenjsko lekcijo: nimam pričakovanj, resnično, ker je tako bolje in tudi bolj prav, čeprav je izredno težko.
Torej, kako ste, drage moje?
