Zima mi ni bila nikoli preveč všeč in nisem videla velikega šarma v snegu. A nekoč sem šla v hribe in poslušala tišino na sedežnici. Na vrhu je bila lesena brunarica, na terasi pa je stal človek, ki je dajal kruh premraženemu ptičku. Tisti prizor je bil zame popoln. In od vedno, resnično od vedno, je bila v moji glavi želja po dopustovanju v leseni hiški, sredi beline, z ognjem in svečami na oknih, s toplo odejo in v varnem objemu. Uresničila sem vse in zdaj je zima tudi priložnost za nov začetek. Jutri grem na sneg in že vem, da bo čudovito, kar je prav zanimivo, saj sem morski človek. A kot rečeno ima sneg svoj tihi šarm, najbrž je tako, da umiri dušo in pospravi misli.
Izbrala sem nekaj slik brunaric po svetu. Obiskala bi prav vsako, zato jih tudi delim z vami, saj vem, da vam bo toplo pri srcu. Objem.
4 Comments
Zima…vse miruje,vse pociva…komaj diha. Bozanska tisina naokrog. V snegu stopinje znanih gozdnih sprehajalcev. Iz dimnikov se kadi…edini znak cloveske prisotnosti. Iz daljave zvok kraguljckov,sled sani in samo ponekod odtis cloveske noge…moje otrostvo. Cutim svojo sapo in slisim lahkoten padec snega z bliznje smreke. Ne potrebujem nic vec…le spomin na to lepoto.
Hvala Duša…zelo lepo 🙂
Jaz sem tudi bolj morski človek, ampak tele brunarice te pa naravnost pogrejejo… Hvala za inspiracijo dneva! Lp
Se strinjam Sabina! Res so lepe ♥️Lep dan tudi tebi xoxo