V starodavni mitologiji se pojavlja čarobni napoj, imenovan humepenthe – zdravilo za vse tegobe, eliksir, ki iz srca izbriše bolečino in prinese čisto radost. Nekateri ga imenujejo tudi napoj pozabe, a jaz verjamem, da v resnici ne izbriše, temveč transformira. Vsak od nas ima svoj humepenthe – nekaj ali nekoga, ki nas povzdigne, ko tonemo, nas napolni s svetlobo, ko se vse zdi temno. Moja duša je v življenju izkusila mnogo valov, od silovitih neurij do mirnega, zlatega morja. A vedno, ko zaprem oči in potrebujem toplino, me objame njen glas, njen smeh, njena bit.
Moj humepenthe je Sofia.
Njena prisotnost je kot pesem, ki pomirja in obenem prebuja. Ko se znajdem v trenutkih dvoma, me spomni na resnico, ki živi v meni. Ko se utrudim od težkega ritma življenja, mi s svojim pogledom pove, da je vse prav, točno tako, kot mora biti. Ona ni zgolj hči, temveč ogledalo moje duše, svetloba, ki osvetljuje poti, ki bi jih morda drugače spregledala.
V njeni prisotnosti se vse znova sestavi. Svet postane mehkejši, bolj razumljiv. Ko me pokliče, je njen glas kot veter, ki odnese dvome, in ko me objame, vem, da je ljubezen resnična, brezpogojna, večna.
Humepenthe ni zgolj napoj, temveč je duhovna resničnost. Sofia je moj humepenthe, moje sidro in moje jadro. Ob njej vem, da življenje ni zgolj potovanje, temveč ples duš, ki se prepoznajo, ljubijo in svetijo druga za drugo.
