Za vikend sem se znašla sredi polja, ki je bilo nabito z lučkami. Občudovala sem jih, kako so se zibale v vetru in srkale sončne žarke. Tu in tam je cvetela kakšna rumena ali modra roža, okoli gozdovi, tišina in zvok vode, ki je mirno tekla. Pomislila sem, da sem tukaj doma in pomislila sem, da smo ljudje kot lučke. Ko pride sunek vetra, nas močno odnese in marsikdaj odpelje daleč stran, ne da bi vedeli, kje bomo pristali. Narava odloča namesto nas in nam ne preostane nič drugega, kot da se prepustimo vetru ter čakamo na novo destinacijo. Kot majhna punčka sem lučke vedno nabirala in močno pihala, dokler se semena niso dvignila visoko v zrak in začela leteti stran od mene. Pomislila sem, da bi bilo lepo, če bi znali biti tudi ljudje tako lahkotni in neobremenjeni kot lučke, ki so se razprostirale pred mano. Ker preprosto so in se s svetom ne obremenjujejo. Ta čudovita, brezhibna slika lepote mi dela družbo tudi danes in jo zato delim z vami.
Naj bo ta četrtek lahkoten in neobremenjen, in če slučajno pride sunek vetra, saj veste, prepustite se.