Poletje narekuje naravno in pri tej sezoni mi je to noro všeč. Kot bi končno slekle plašč, ki ga več ne potrebujemo, in si izbrale povsem novo kožo. In vmes se tudi objamemo in pobožamo, saj po dolgi zimi potrebujemo malo premora in več časa zase. Poletje je počasno. Kot stari radio, ki je skozi na postaji, ki jo samo bežno poslušamo in se potem nepričakovano zgodi pesem, ki je še kako zaznamovala mladost. Zbledele barve se kar spojijo s peskom, na drugi strani pa postaja morje vse bolj turkizno in tako živo, kot klic za morsko deklico, ki ga res ne moremo utišati. Poletje je polno kontrastov, in to mi je všeč, ker sem skozi na gugalnici, enkrat visoko do neba in drugič prav na tleh, med posušeno travo, in mi prav nič ne manjka.
Uživajte četrtek in bodite srečne.
1 Comments
Čudovite slike, ki pobožajo dušo. Hvala! xoxo