Morda je poletje prav to: simfonija bele barve, ki ima čarobno moč, ker za sabo počisti vse in te pusti pristnega, čistega, nedolžnega. Ta bela svetloba pride do dna duše, se tam usede, počiva, diha skupaj s tabo in ti podari novo življenje. Vročina naredi svoje: tempo se upočasni, tudi sama postanem nekoliko bolj lena in se veselim poznih juter, ko lahko spijem veliko kave in potem počasi, radovedno, pridem ven iz svojega brloga. In morje, ki šumi v ozadju, včasih mirno, včasih razburkano, a vedno polno skrivnosti. In jaz nekje vmes, visim na turkizni mreži s knjigo v naročju in tik pred večerom zaspim, kar tako, kot dojenček v zraku. Bela kot vsak nov začetek in s čudovito knjigo, ki čaka na naše misli. Tokrat izberimo prave.
Objem.
