Plaži, morju, naravi, predvsem pa poletju sem tokrat ukradla brezhibne trenutke. Sončni, hkrati tako mirni in spokojni, kot ne bi bilo nikjer nikogar. V tem trenutku bi bila rada na samotni plaži, s tako noro belim peskom, da bi potrebovala sončna očala, in tako velikim klobukom, da bi karkoli težko videla. Nisem niti prepričana, da bi potrebovala družbo knjige, morda je zvok morja dovolj in prepričana sem, da bi našla kakšno lepo školjko, ki bi znala ujeti vse. Počasi, drage moje, te dni je ključnega pomena, da se v življenju počasi sprehajamo in morda ujamemo kakšen trenutek sreče, ki bi ga sicer spregledale.
Eno je živeti in drugo je obstajati, tega ne smemo pozabiti.
