Še dva dni in začela se bo decembrska evforija. Komaj čakam, deloma tudi zato, ker jo doživljam skozi Sofiine oči, a če sem iskrena, sem tudi sama dovolj otročja in nora na lučke, da me ni potrebno dodatno prepričati, kako so lepe in čarobne. In povsod po svetu smo zdaj kot doma, polni pozitivne energije, dobrih občutkov in z željo, da bi se uresničile sanje. Se bodo, če v njih verjamemo. V soboto bodo skoraj po celem svetu prižgali božične lučke, mi jih v Kopru že imamo in nekako po peti uri popoldne se vse spremeni v čarovnijo, kot bi bila Alica se sprehajam po čudežni deželi, z nosom v zraku, pogrešam le vonj po cimetu in čaju, po kuhanem vinu in dobrotah, ki jih običajno pečejo na vsakem vogalu. Najraje bi vas povabila eno toplo čokolado in objem, na čvek, da se nasmejemo do solz in vsaj za nekaj ur pozabimo na vse. Potem pa nujno kaj dobrega zaužijemo, ker decembra nismo na dieti, za to bo dovolj časa januarja.
Maham s čarobno paličico, da bo dan čim bolj magičen. In mislim na vas.
