Intervju z Meto Grošelj: Imejte jasne meje

Meto Grošelj sem srečala na seminarju, kjer je predavala. Govorila je o resnih stvareh, a na popolnoma zabaven način. Je val ženske energije in hkrati prava odrska žival, ki ti ne dovoli, da pogledaš stran, niti za trenutek. Spoznala sem jo ravno, ko je izšla njena knjiga Fokus, ki mi jo je tudi podarila, in priznam, da sem jo prebrala v hipu. Podobno kot Meta ti sploh ne dovoli, da bi odnehal, kar je seveda dobro, ker gre za dobro stvar, ki si vzame tvoj dragocen čas in na koncu ugotoviš, da si se naučil veliko dobrega. Opravila sem intervju z njo z željo, da vam jo predstavim, ker nam je zelo podobna in prepričana sem, da ji je všeč tudi moda, čeprav se o tem nisva pogovarjali. Več o njej in njenih terapijah na www.cetrtadimenzija.si.

Začela bom kar s stavkom, ki je v hipu poskrbel za dobro voljo in sem ga prebrala na tvoji spletni strani. Tako praviš: Moj življenjepis obsega dve fakulteti, enega moža, dva otroka, hišo, dve lastni podjetji in delo v dveh državah. Multipraktik torej in povsem sodobna ženska … Ali je sploh možno živeti s tem tempom?

Ženske se pogosto soočamo s tako imenovanim steklenim stropom, ki naj bi visel nad nami. Čemu bomo posvečale 100 % fokus? Bomo super mame in se res zlile s to vlogo – ali bomo morda super podjetnice, pisateljice, voditeljice televizijskih oddaj, novinarke … skratka bomo 100 % svojega časa posvetile poklicnemu poslanstvu? Fokus je vsekakor lahko deljen. Ko si mama, si mama. Ko si podjetnica, si podjetnica. Gre oboje skupaj, ne gre pa naenkrat! Svoj čas razdeliš med vloge, ki jih igraš v svojem življenju in včasih tudi kje kaj poštukaš. Pa z otrokom oba bereva, vsak svoje gradivo, na primer. 🙂 Če seveda znaš preklapljati med vlogami brez tistega groznega občutka krivde, da ne daješ dovolj od sebe. Osebno me je dolgo mučil občutek krivde, da nisem dlje v službi ali da nisem več doma. Potem pa je nastopil trenutek, ko ugotoviš, da je dovolj že to, da si takrat, ko delaš, 100 % posvečen temu – in obratno. Da ne nosiš problemov domov in z njimi motiš pravljice – ali pa svojega sprehoda, na primer. Rotiranje med vlogami mi je postalo prijetno. Prav je, da damo vse od sebe – v danem trenutku – potem pa zapremo laptop in se začnemo žogat. 🙂 Stvari počakajo. Moja največja lekcija v življenju je ta, da naj se ti ne mudi. Cilje dosežeš. Morda ne takoj, ne včeraj, a zgodi se, da slej ko prej dosežeš vse tisto, kar je res v tvojem srcu. Kadar siliš, se pogosto vrata sploh ne odpirajo. To so tiste posebne ključavnice vesolja …

Si licencirana trenerka na različnih področjih in vodiš veliko delavnic; kakšno je pravzaprav tvoje delo, s čim se ukvarjaš?

Skupni imenovalec mojemu življenjskemu delu in tudi radovednosti, ki me vodi, so identitete. Že kot študentka sem se ukvarjala z identitetami preko oblačil. Nato sem identitete gradila kot strateg za blagovne znamke, znotraj agencij in podjetij, v katerih sem delovala v marketinških oddelkih. Trenutno pišem poglavje mojega življenja, ki se dotika identitete posameznika. Tisto, kar smo danes, ni identično tistemu, kar želimo postati jutri. Cilje si postavljamo zato, da “postanemo” ta človek. Ideja tega človeka je tisto, kar nas vodi. Včasih v akcijo, včasih pa tudi v neakcijo. V kontra smer. Včasih se ljudje zapletejo v občutku nemoči, da ne morejo dosegati svojih idealnih stanj, svoje idealne identitete. Nekaj jim morda stoji na poti – ovira, ki se jim zdi bolj ali manj premagljiva. Moja naloga kot trenerke, coachinje, predavateljice in pisateljice je, da podam ljudem roko v pomoč. Z znanjem, ki sem ga pridobila v vseh teh letih, pomagam ljudem premostiti ovire, ki jim stojijo na poti do tistega “idealnega” življenja.

Prebrala sem knjigo Fokus in zdi se mi, da prav ne bi škodilo, če bi jo prebrala vsaka ženska. In ne le ženske … Glitter je stran, ki je osredotočena na nas, zato me zanima, kaj lahko naredimo zato, da pridobimo več časa in smo tudi bolje organizirane?

Zanimivo, tudi moje stranke so v veliki večini ženske. Knjige sicer nisem pisala izključno za ženske, a zagotovo so v njej izkušnje, ki jih razlagam z ženskih stališč. Ker sem ženska, vidim, slišim, dojemam na svoj način. Moški namreč delajo dlje, delajo nadure zato, ker jim te nadure vračajo pozitiven občutek, da skrbijo za svojo družino. Pogovarjala sem se z mnogimi moškimi, ki so se samo smejali ob omembi občutka “krivde”, ko ostaneš dlje v službi. Ko pa vprašam ženske, jih 100 dvigne roko. Ja. Krivda! Rade bi bile dlje v službi, več bi lahko naredile. Več dale. In enako velja za dom. Več bi lahko dale. Več … Več … Več … In krive smo doma, krive smo v službi, krive smo ves čas. Nikoli ni dovolj pospravljeno, nikoli dovolj narejeno, dovolj ljubeče, dovolj doseženo. Ta občutek je zdrav, saj pove, da ti je mar. Če pa mu date preveč prostora, se bo razrasel. V knjigi zato govorim o pravilu jasnih meja. Odloči se za vlogo in jo igraj toliko točno količino časa. Nato pa brez slabe vesti zamenjaj in pozabi, da  druge vloge sploh obstajajo, da so kdaj obstajale in da se bodo že jutri zjutraj pojavile v tvojem življenju. Časa ne moremo pridobiti, izgubiti, ne moremo ga “našparati”, kot bi šparale denar. Čas samo je – obstaja samo en trenutek, tukaj in zdaj. Tega je treba izkoristiti s polno močjo. Včasih pa mu tudi reči nasvidenje … Pojdi v miru, trenutek, ne dvignem se s kavča 🙂 Tudi to je polna moč!

Zdi se mi, da imamo vedno preveč zunanjih faktorjev, ki vplivajo na našo koncentracijo in se potem kar zgubimo … Kaj lahko postorimo, da smo bolj fokusirani in posledično uspešni?

Če smo včasih upravljali s časom, danes upravljamo s svojo pozornostjo. Res je, da imamo veliko motilcev okoli nas. Pametni telefoni nam omogočajo, da svet nosimo s seboj in z njim vse, ki nas rabijo. Pogosto pa smo sami odgovorni za to, kako se odzivamo. Če dovolimo, da nam motilci prekinejo tok pozornosti, nosimo odgovornost za svojo raztresenost sami. Največ, kar lahko postorimo, je, da vse, česar se lotimo, opravimo do konca. Zaključimo. Tudi če ni perfektno. Tudi če vemo, da bi z več časa lahko naredili bolje, več … Kajti ni bistvo, da odložimo za kasneje. Ko bo bojda več pozornosti. Ne. Bistvo, ki ga uspešni poznajo, je v hitrosti zaključevanja – ta pa je odvisna od 100 fokusa. V moji knjigi FOKUS razlagam načelo zaključevanja z vidika, da se odrečemo perfekcionizmu, zato, da hitreje zaključujemo, kajti izboljševati je mogoče samo tisto, kar je zaključeno. Več, ko zaključite, več lahko izboljšate. Torej, hitro zaključiti, nato pa korak za korakom izboljševati. Na primer – hitro se odločiš za obleko – nato pa počasi izboljšuješ z dodatki, kateri čevlji, kateri nakit, šminka, torbica. Hm… izboljševati je res imenitno, ko imaš enkrat temelje postavljene. 🙂

Ali je končno napočil čas za naše življenje?

Ha, kakšno imenitno vprašanje! Na geografskem območju, kjer živimo, je zagotovo čas samoaktualizacije. Ljudje sami oblikujejo svoje delovno mesto, svoje podjetje, gradijo sanje iz srca. Ali pa si vsaj srčno želijo, da bi imeli sredstva, med katerimi je zagotovo najpomembnejše sredstvo prav pogum, da se lotijo. Ko je bil moj otrok star 3 leta, mi je zastavil vprašanje, ki ga ne bom pozabila nikoli. Rekel je “mami, veš kaj je najboljša stvar v življenju?” Le kaj bo rekel, sem pomislila. Morda lego kocke ali pa barvice. Rekel je “to, da si sploh lahko živ.” WOW. Odneslo me je s stola. In še danes se mi zasolzijo oči ob misli na to otročje lahko resnico. Če imaš življenje, to pomeni, da imaš tudi čas. Imaš srečo. Tvoj čas je tako “napočil” od trenutka rojstva. Vsak trenutek tega življenja imaš pred sabo odločitve. Več poti. Pot A je izbira tvojega srca. A je tisto, kar hočeš – a včasih izberemo B. Morda zato, ker se zdi enostavnejše, ker je manj boleče, ker se nam ni treba soočiti s strahom, ki pride zraven. A definicija poguma je izbrati akcijo – izbrati A – kljub temu, da zaznaš strah. Včasih celo paniko. Definicija poguma je namreč delovati, strahu navkljub. Obstaja cela vrsta coaching tehnik, nekaj jih razlagam tudi v knjigi FOKUS, ki vam lahko pomagajo ojačati voljo in izbirati res tisto, kar vaše srce prepoznava kot A. Ko boste izbirali A, boste imeli občutek, da je “napočil čas” za vaše življenje. Večkrat, ko izberete A, manj je prisotnega tudi strahu, dvomov, anksioznosti in drugih ovir. Tudi fizične ovire se odstranijo. Čudežno, pravijo ljudje. A v tem ni nič čudežnega. Jaz verjamem v to, da vsak človek sliši, vidi, čuti, morda celo vonja ali okuša, kaj mu je storiti, kam mora naprej, kako. Vedeti in delovati pa ni ista stvar. Marsikaj vemo, da bi morali, pa tega ne počnemo. Osebno sem mnenja, da je bistvo življenja v tem, da se trudiš iti v smeri delovanja. Da se ne obsojaš, če ti trikrat ne uspe. Da ne odnehaš. Da poskusiš še četrtič. In petič. In stotič, če je treba.

Si močna ženska s karizmo, ko sem bila ob tebi, me je kar zadel val energije … Praviš, da bi morali vsi več poslušati in manj govoriti, kar najbrž drži tudi za medsebojne odnose. Smo torej slabi poslušalci ali pa morda uporabljamo govor zato, da ne bi slišali? Saj veš, kot noj, ki potisne glavo v pesek.

Hja, karizma. Ne vem, zakaj, a pritegnem neko pozornost. Očitno mi je bilo namenjeno tako. V mladosti mi ta pozornost ni kaj dosti prijala, tudi sicer mi ni kaj dosti domača, morda se zato danes tudi vse bolj umikam v svoj svet. Včasih zavestno preusmerjam pozornost – tudi tako, da poslušam, da zastavljam vprašanja. Midve sva se spoznali, tik preden sem stopila na oder. Na odru pa pozornost v bistvu ni na meni. Na odru ni prostora zame. Fizično stojim tam, a moj ego takrat ne obstaja. In to je bistvena razlika med dobrim in slabim govorcem, po mojem mnenju. Tik preden stopim na oder, si vedno predstavljam sledečo situacijo –  v publiki sedi nekdo, ki nujno rabi mojo pomoč. Morda mu je hudo, a tega ne kaže. Pogledam po ljudeh. Ne vem, kje sedi. Včasih jih je 15, včasih 150, včasih 300 v publiki. Jaz moram zdaj stopiti stopničko višje, da me vidi on ali ona. Zato stopim na oder, da me bolje vidi, da me najde, Kajti od prvega trenutka, ko stopim na oder, služim višjemu namenu. Moja naloga je predati neko informacijo, ki bo nekomu spremenila življenje – morda v ključnem trenutku. Ne vem. Vesolje je poskrbelo, da smo se jaz, informacija in oseba srečali. Poleg njega morda sedijo tudi ljudje, ki to informacijo že imajo – pa je ne potrebujejo več. Morda me bodo kritizirali. Morda me sploh ne opazijo. Morda jim nisem všeč. Sama takoj opazim, kako se moja energija spremeni v uvidu tega, komu razlagam – tistemu kritiku, ali človeku, ki išče tisto informacijo. Hja … morda to ustvari tisto karizmo … morda. Govor je moj dar. Včasih sem se ga sramovala, kajti ljudje so mi ga zamerili. V nekem trenutku sem se začela zavedati, da morda res preveč čebljam kar v tri dni – a to se je največkrat zgodilo tudi kadar mi je bilo nerodno, ali pa energija ni bila prava. Takrat se s svojim orožjem branim. Vsak ima svoje orodje, svoj dar, ki je v nekem trenutku lahko tudi orožje.

Danes cenim svoj dar. Besede. Z njimi ustvarjam in pišem zgodbe, ki pomagajo ljudem. Poslušati pa je tudi ključno. In ne le poslušati, tudi opazovati, da nismo fokusirani samo nase, kako izgledamo, kako dišimo. Ali se nam “vidi”, da smo … recimo. Poslušanje je v ospredju zato, ker s poslušanjem najlažje usmerimo fokus s sebe na druge in s tem izklopimo svoj ego. Naj si vzame vendar trenutek odmora, ego revček, itak preveč gara! 🙂