Kaj je za vas res pomembno?

Naletela sem na zelo zanimivo in še kako resnično razmišljanje C. S. Lewisa, ki pravi tako:

Če imamo željo, ki je nič na tem svetu ne more zadovoljiti, je najverjetnejša razlaga ta, da smo ustvarjeni za drug svet.

V sodobnem življenju imamo marsikdaj občutek, da nismo dovolj, da nismo v resnici srečni, čeprav se morda celo nahajamo v neki varni coni udobja, ujamemo se v nevidno pajčevino, ki od nas zahteva, da si nenehno prizadevamo za več – več denarja, več stvari, več lepote, več pameti, več nagrad, več vsega. Toda ne glede na to, koliko dobimo, imamo še vedno občutek, da nas neka strašna sila vrže na začetek poti in da se moramo prav vsakič znova pobrati, dokazovati in predvsem prehoditi ponovno razdaljo do zdaj že drugačnega cilja. Čeprav mi je to gibanje v resnici všeč in sem sama gonilna sila za marsikatero situacijo, v resnici brez tega, da se vsaj tu in tam ustavimo, usedemo in samo občudujemo svet, ni pravega življenja.

Najbrž je tako, da nikoli ne vemo, ali nam bo to, kar si želimo, pomagalo, da postanemo najboljša verzija sebe, ali pa nas bo le pognalo še dlje na nezadovoljujočo pot perfekcionizma. Verjetno jo vse dobro poznamo, saj je perfekcionizem stvar sodobne ženske, ki si želi biti vrhunska na vseh področjih, po možnosti hkrati, a kaj ko ne gre. Dan ima 24 ur in leto 365 dni: tudi najbolj uspešna poslovna ženska, milijonarka, tega ne bo spremenila. Pomislim na prioritete in se sprašujem:

Kaj je zame res pomembno? Katere so tiste stvari, zaradi katerih moje srce dela prevale in mi v ušesih kar brni od sreče?

In zanimivo, ker niso nikoli povezane z drugimi, le z mojim osebnim časom. Še več: gre za majhne stvari, nevidne kot zvezdni prah, ki naj bi ga bilo te dni v zraku na pretek. Branje, plavanje v turkiznem bazenu, ležanje na čisti brisači, maska na obrazu, roza lak na nohtih, prijetna glasba na radiu, sladka kava. Če samo pomislim na vse te stvari, sem srečna. A vsake toliko časa, ko najmanj pričakujem, se vam prikradejo lastne perfekcionistične misli in zahteve. Najbolj postanejo glasne, ko sprejemam odločitve, delam ali komuniciram s svetom. To je tisti občutek, ki ga dobiš, ko od sebe pričakuješ stvari, ki jih ne bi nikoli pričakoval od drugih. Delaš do izčrpanosti v upanju, da se boš počutil celega, popolnega, vrednega. Celo začneš verjeti, da je samopodoba odvisna od zunanjih dosežkov, zato se moraš ves čas dokazovati, če pa si na očeh javnosti, še toliko bolj.

Na čudovitih belih krilih se nam nabirajo čustva krivde, izgorelosti in sovraštva do samih sebe. Ko gremo mimo ogledala, pa spregledamo, kako smo pravzaprav edinstvene in čudovite, prave čarobne bojevnice, ki so prehodile neverjetno pot zato, da so vedno na pravem mestu. Seveda na nas družba močno pritiska, da moramo biti popolni. Počutimo se, kot da je z nami nekaj narobe, če smo do določene starosti še vedno samske, ne zaslužimo določene vsote denarja, nimamo veliko sledilcev na družbenih omrežjih ali ne izgledamo na določen način. Sredi vsega tega zlahka pozabimo na vse edinstvene lastnosti, ki jih imamo, povrh vsega še možgani poskrbijo, da se osredotočimo na to, česar nimamo. Če smo skozi na preži, kaj bi se lahko zgodilo, ne sprejmemo najboljših možnih odločitev; živimo v senci strahu, ki vsakič znova poskrbi, da postane pogled moten in razum krhek. A včasih je dovolj le majhen korak zato, da se oddaljimo od starih vzorcev in preprosto uberemo novo pot.

Danes zjutraj naredimo naslednjo vajo: zasluženo se potrepljajmo po ramenu, ker smo se trudile, napredovale in prišle tako daleč, kot smo.