Kako lepo je biti ženska!

Veliko je razlogov, zakaj mi je všeč biti ženska, zakaj sem ponosna na vse svoje brazgotine in lastnosti, tudi na tiste najbolj divje. In všeč mi je, ko kdo pripomni, da me ne razume, ker si vedno mislim, kako je pravzaprav dobro, da ne pripadam temu planetu. Na nek način je tako, da smo ženske res malo nore, seveda v dobrem smislu in ravno prav mahnjene, da nam je omogočeno veliko. Danes je valentinovo, praznik ljubezni, ki ga nisem nikoli doživela kot praznik svojega partnerja ali ljubezni v paru, prej bi rekla, da častimo ljubezen nasploh. Že kot mala punčka sem prejemala čokoladne bombone in vrtnice od svojega očeta, kar me ni ravno pripravilo na nepozorne moške, ki ti tu in tam dajo vedeti, da ne vedo, kdaj je valentinovo. Hvala Bogu jih ni bilo veliko, a nekako se mi zdi žalostno, ko zgubimo priložnost praznovanja, sploh na ta dan, ki je tako poseben. Kolumno pa pišem zato, ker vem, da vas je na drugi strani veliko in sem prepričana, da ste si med seboj tudi različne: poročene, ločene, samske, v zvezi, razočarane, zelo zadovoljne, zaljubljene. A nekako imamo vsi nekoga, ki nas ima rad, kar pomeni, da je današnji dan namenjen prav vsaki izmed nas.

Imam zelo jasne spomine na svojo mladost. Prav spominjam se, kako sem v stanovanju sedela na kavču pred televizijo in gledala svoje najljubše serije in prav tako vem, koliko me je Wonder Woman zaznamovala. Vsakič, ko grem v Ameriko, se zagledam v kopalke z njenim motivom in vem, da jih prej ali slej kupim. Ker Wonder Woman ni bila le čudovita ženska z nadnaravno močjo, mačka v pravem pomenu besede, seksi fatalka. Bila je tudi intelektualka v super oprijetem midi krilu in z očali za vid na nosu, skoraj normalna takrat, ko je bila oblečena, in hkrati ženska, ki je znala pokrivati kar nekaj različnih vlog. In ko jo zdaj opisujem, imam občutek, da pravzaprav opisujem prav vsako izmed nas, z vsemi pestrimi odtenki in tisto neskočno moč, ki jo potegnemo ven takrat, ko nihče ne pričakuje. Ker zmoremo. Morda tudi zato, ker imamo glavo kar dobro ločeno od spolovila, kar pomeni, da odlično deluje, veliko bolje kot si mislijo moški. In če smo v ženski ekipi, je tako, da se nas ne dotakne fenomen črede, ki je tipično moški, saj znamo ostati tudi v družbi nam podobnih povsem normalne.

Če bi sedaj lahko nazdravila z vami, bi prav gotovo izbrala roza steklenico Moeta, ker se mi zdi tako ženska, in objela vsako izmed vas. Včasih imam prav občutek, da se naše zgodbe križajo, čeprav se ne poznamo. In morda imate sedaj nasmešek na obrazu, ker se s tem strinjate in ste se že zdavnaj prepričale, da smo bile v prejšnjem življenju prijateljice. Všeč mi je biti ženska zato, ker sem zelo samostojna in vedno vem, kje se nahajajo moje nogavice. Sem multitasking in v enem dnevu opravljam vsaj tri različne stvari. Sem inteligentna, zato potrebujem zelo majhen namig, da razumem, kar drugi ne želijo povedati. Moj svet je v roza barvi in če bi ga lahko sama sestavila, od začetka do konca, bi dišal po vanilji in vsako jutro bi še v postelji dobila sladkorno peno. Odprla bi predal s spodnjim perilom in našla vse možne odtenke roza kompletov, ta ista barva pa bi se nadaljevala v kuhinji, z vintage skodelicami za čaj in rožastimi krpami. Če ne bi bila voditeljica, urednica, psihologinja, bi bila lahko tudi gospodinja, a bi prav gotovo pričakovala od moža veliko, tudi to, da ne pozabi na klike na spletni strani Netaporter. Ker me naredijo srečno in je moja sreča brezkompromisna.

Ampak je tako, da je življenje drugačno od tistega, ki ga živi moja ljuba Alica v Čudežni deželi. Da ne bo pomote, mu prav nič ne manjka, a tu in tam si vseeno želim norega zajca, ki bi mu lahko sledila do centra zemlje in se pretihotapila skozi mini ali maksi vrata. Pač drugi svet, brez telefonov in računalnikov, kjer bi lahko spekla orjaško torto za vse nas, ki preprosto smo, kljub temu, da na ramenih nosimo težka bremena. Na dan ljubezni si želim, da bi bile manj obremenjene in da bi se naučile položiti noge na tisto mizo v dnevni sobi, ne da bi razmišljale o umazani posodi v koritu. Da bi preživele, četudi se v vogalih kotalijo prašne mucke, ker pač že dolgo nismo posesale, in da bi končno spregledale šipe, polne madežev, ker je še prejšnji teden deževalo in očitno je padalo na pol blato. Ampak vem, da ne moremo. Me smo takšne, drage moje, kot rečeno multitasking, končamo eno opravilo in smo z nogo že pri drugemu, v mislih imamo tretje in seveda ne pozabimo na otroka, ki ga je treba iti iskat v šolo. Nalog in ostalega ne bom omenila, ker dobro veste, o čem govorim. Pa vendar … moj roza svet je še vedno tukaj, včasih je le zelo globoko zakopan v srcu, drugič lažje pride na dan. In morda si na dan ljubezni lahko le privoščim pričakovati rože, čokoladne bombone in objem, predvsem ženski, ker ima čarobno moč. Saj vem, da so moški zelo pomembni, a dovolite mi: mamin in hčerkin objem sta svetlobna leta daleč od ostalega. Tudi zato mi je všeč biti ženska, pač klan, ekipa, zmagovalni team, ki ga ne menjaš. Nikoli.

Zato bodite zaljubljene, drage moje, najprej in predvsem vase, ostalo tako ali drugače pride. Želim vam lepo valentinovo in tudi kakšno rožico, če pa ne pride, vedite, da jih ima cvetličarka za vogalom polno; samo zažvižgajte in uletim s šopkom. Potem pa še nazdravimo: na nas.