Kako prepoznati in premagati zavist

Zanimiva je ta zavist. Vsi jo začutimo, a nihče je noče priznati. Ker je boleča takrat, ko jo začutimo v sebi, in hkrati nevarna za druge. Vendar je tudi koristna: opozarja nas, da smo izgubili soočenje, primerjavo in nas spodbuja k izboljšanju. Zavist je emocija, ki jo doživimo takrat, ko ima drugi nekaj, kar bi si sami želeli: predmeti, družbeni položaj ali lastnosti, kot sta lepota in uspeh v ljubezni. V sebi doživimo stisko, ko izvemo, da nas je nekdo premagal, zavist pa lahko postane trajna emocija in se odraža v smislu neprestanega slabega počutja in sovraštva ali nenaklonjenosti do osebe, ki ji zavidamo.

Morda se bo zdaj v vas sprožil stavek: jaz že nisem zavidljiv ali zavidljiva! No, v resnici smo ljudje zelo posebni, lahko si priznamo, da se jezimo, smo leni ali trpimo zaradi ljubosumja, vendar nikakor ne, da nas žre zavist. Zgodi se zato, ker je zavist najbolj zavrnjeno negativno čustvo, saj ima v sebi dva nečastna elementa: priznanje manjvrednosti in poskus poškodovanja drugega, ne da bi nas odkrili. V bistvu se s človekom ne bi soočali, bi ga samo ranili, a se ne želimo izpostaviti. To se največkrat zgodi s skritimi, zlobnimi komentarji in z željo, da bi mu odvzeli tisto, zaradi česar je zavidljiv.

V Božanski komediji Dante zavidljivce spravi v Purgatorij z vekami, zašitimi z žico: tako se jim zaprejo oči, ki so zavidale in se razveselile takrat, ko je človek trpel. Zavist ima še eno zelo zanimivo lastnost. Lahko jo začutimo do osebe, ki nam je na nek način podobna. Zavidamo denimo kolegu, ki je napredoval, in ne zavidamo generalnemu direktorju. Tako tarča zavisti pogosto postanejo ljudje, ki so nam blizu in jih imamo radi, na primer sošolci, kolegi, pa tudi prijatelji ali bratje. In seveda boli, saj tega ne razumemo. Tisti, ki so polni zavisti, pošiljajo torej tri sporočila: Jaz sem manjvreden, sovražen sem do tvojega uspeha in ti lahko celo škodim.

Naj vas potolaži dejstvo, da je zavist strupena tudi za tiste, ki jo doživijo. Neprijetna je, ker sproži občutek nezadostnosti in manjvrednosti. Z razočaranjem ima človek občutek, da prednost druge osebe ni zaslužena, saj misli, da sam ne morete dobiti iste stvari. Pozabi pa na nekaj zelo pomembnega: da je na zemlji in na vsakem delovnem mestu, v vsaki skupnosti, dovolj prostora za vse, če izberemo harmonijo, se osredotočimo bolj nase in manj na tisto, kar imajo druge. V resnici je zavisten človek žalosten človek.

Če imate kdaj občutek, da ste zavistni, vedite, da obstajata samo dve poti. To čustvo je v resnici poziv k dejanju. Ali iščete načine, kako človeka “ponižati” (to je primer “zlobne” zavisti), ali trdo delate, da se dvignete na njegovo raven (in to se zgodi z drugo obliko zavisti, benigno, brez sovražnih občutkov). Zavisten človek neprestano izgublja energijo, ker je zelo osredotočen na druge cilje in ne na svoje, je malo samozavesten in goji neke vrste sovraštva do sebe. Kot rečeno obstaja tudi pozitivna zavist, ki je podobna občudovanju in nas dejansko porine naprej, da smo vse boljši in da se res potrudimo za boljše uspehe. Skrivnost torej ni v tem, da bi zavidali uspeh drugim, temveč raje izkoristimo ta občutek za uresničitev osebnih sanj.

Rada bi z vami delila misel avtorja Friedricha Nietzscheja, ki o zavisti pravzaprav pove vse:

Zavist se pojavi, ko ima nekdo veliko željo, vendar nima nobene možnosti.

Prvo resnično dejanje, s katerim bomo premagali zavist in uresničili svoje sanje (ne da bi se sploh zmenili za rezultate drugih), je popolno prevzemanje odgovornosti. Človek, ki je zavisten, vedno išče druge za krivdo, sam nikoli ne prevzame odgovornosti. Tudi sreča nima nobene vloge: sami določamo, kako se bomo odzvali in sami izberemo pot. Naj bo torej prava in nabita z osebnimi sanjami ter brez zavisti. Kot bi rekla moja mama: škoda energije.