Kar bi nam mame morale povedati

Imam dober odnos s člani svoje družine in vedno pravim, da bi rada svoji hčerki podarila vzgojo, ki sem je bila deležna tudi sama. Včasih se mi sicer zdi že nemogoče, ker Sofia pripada drugi generaciji, doživlja drugo realnost in se nanjo posledično drugačno odziva. Moralne vrednote pa ostajajo iste, prav tako druge vrline, kot so ženska moč, iskrenost do sebe, samozavest, ljubezen. Mi smo bili drugačni otroci. Nismo imeli telefonov in interneta, a smo vseeno preživeli. Zmenili smo se v Kopru ob štirih popoldan in s kolesi priromali do trga Mude prav vsi. Vedel si, da beseda drži in prijateljstvo je bilo sveto. Smo pa bili tudi drugače vzgojeni, lahko bi rekla s tršo roko, in življenje je bilo polno prepovedi “Ne smeš”, ki so se šele kasneje zrcalile v našo dušo, trkale na vrata, nas ovirale in mnogokrat poskrbele, da preprosto nismo znale. Današnji otroci tega nimajo. Nimajo teh ovir in si v obraz povedo resnico. Tako vse simpatije in antipatije izbruhnejo na dan in v kolikor pridejo zelo hitro, še hitreje gredo. Instant pač, kot je ta svet sam.

Z zanimanjem sem si prebrala pismo, ki ga je Toni Hammer napisala za svojo hčerko in poudarila, kako pri vzgajanju delamo veliko napak in oviramo normalen razvoj čustev svojih otrok, a v tej fazi bi prej rekla, da smo bili mi deležni teh napak, ne pa ta generacija. Ne mislim, da sem boljša mama, daleč od tega, svoji mami pridem do kolen in še to komaj, a me ni sram priznati poraza, prej bi rekla, da me ta razlika vsak dan znova spodbudi, da zlezem višje, popravim napake in se trudim biti, če že ne optimalna, vsaj najboljša, kar pač zmorem. In že to je ogromno. A kar želim povedati, je, da sem mnogokrat slišala: ne jokaj zaradi tega ali tsitega, ker nima smisla; ne postrizi se, saj veš, da mi ni všeč; ostani doma, saj danes nihče ne gre ven; nasmej se, da te bodo drugače dojeli; ne povej vedno vsega, ker ni primerno … In še kaj bi se našlo.

Svojim otrokom bi morali danes dati drugačna navodila, a ne le zato, ker se je svet spremenil, temveč zato, ker včasih niso prav dobro razumeli, kako je človek pravzaprav edinstven in pomemben, kako se vse vrti okoli čustev in možganov, kako zelo pomaga, če vizualiziraš, in kako postaneš zmagovalec, če spoznaš svoje strahove. Včasih so nekako dvignili predpražnik, vse pospravili spodaj in, v kolikor se ni videlo, potem tudi ni bilo. Za Sofio si želim drugačen svet. Želim, da se nauči reči oprosti takrat, ko ljudje ne razumejo, ker je nad njimi. Da se zjoče zato, ker bolečina mora iti ven in ne stati na duši. Da gre ven, četudi ni nobenega zato, ker je izredno lepo biti sam s seboj in vsak je sam sebi najboljša družba. Da se lahko postriže, ker bodo lasje zrasli in ok, mi ne bi bilo všeč, pa vendar so njeni. Da je kar dobro, če si upa povedati stvari tako, kot so, ker to pomeni biti bojevnica in prevzeti svoje odgovornosti. In še bolj ok je, če nisi vsem všeč, ker to pomeni, da imaš značaj, ki ga vsak pač ne dojame.

Naši starši so nas močno zaznamovali. Sestavili so mrežo, ki nas je dolgo držala v ravnovesju, na koncu pa nas je tudi ujela, deloma zato, ker se je družba spremenila. Vsaka izmed nas je morala sama vzeti sekiro iz kleti, jo pospraviti pod blazino in se vsaj v mislih pripraviti na boj. Naši otroci so se že rodili z vso opremo, zdaj lahko delamo na čustvih, ki so tempirana bomba, za katero nikoli ne veš, kdaj bo eksplodirala. Morda se zgodi ali niti ne, sploh ni pomembno, važno je, da jih pripravimo.