Ko je bila jelka končana, je Sofia pridrvela v dnevno sobo.
Tako se je začel moj dan: s hvaležnostjo, ker preprosto sem.
Drage bralke, hvala, ker ste ob meni in naj bo ta četrtek še posebej čaroben.
Pustili so me prijatelji, moški, tu in tam starša, pustila sem samo sebe, a moda je bila po svoje vedno tam, moj zaklad ljubezni in lepega, tako neokrnjena, bizarna, muhasta in čudovito edinstvena.
Tako vam odprem še ena vrata, ker mi je lepo, ko se družimo. Dobrodošle torej v moj svet.
Na vsake toliko časa me obda nostalgija po letih, ko so bili mobilni telefoni še naša fantazija, nekaj, kar je bilo morda le plod naše bujne domišljije. A vendar zakaj?
Ženske so zanimve v vseh obdobjih življenja, nekako je tako, da imaš pri tridesetih brezhibno kožo, a pri petdesetih imaš tisto samozavest sestavljeno iz izkušenj, ki jih pač tridesetletnica, kljub lepi koži, ne mora imeti.
Mnogokrat potrebujem brco v ta zadnjo, da se zbudim. In ker smo si podobne, saj veste, jo morda potrebujete tudi ve.
Maham s čarobno paličico, da bo dan čim bolj magičen. In mislim na vas.
Morda vam je življenje veliko vzelo, vendar ni rečeno, da vas sreča ne čaka za vogalom: tega ne morete vedeti.