Včasih je bilo tako, da je bil ključ mojega skrivnostnega vrta pod predpražnikom in jasno sem dala vedeti, da ga, če se skloniš, tudi najdeš. Zato je bila vedno neka pot do mene. Zdaj pa je ključ v mojem žepu in povem vam, da sem veliko bolj srečna.
To je bil teden žensk.
Dobrodošle torej, drage moje, tokrat pri meni doma.
Sporočite, prosim, če vam uspe, ker sama rabim zagon, pogum in dobro besedo, da se že enkrat zaženem. Moja je tako nabita, da so notri tudi gozdne živali, ne le ena, temveč cela družina. Že iz tega vidika se težko lotim, ker jim nočem odvzeti doma.
Zanimivo, kako sama ne bi nikoli sodila človeka po jeziku, ki ga govori, prej bi me zanimalo, ali je dober ali slab človek. A to je najbrž stvar vzgoje. In inteligence.
Všeč mi je misel, da vse to nekje tudi obstaja. In kdo ve, morda naredimo prav me skupno zabavo in mislim, da bi si imele povedati veliko!
Medtem ko pišem, imam že na pol pripravljeno potovalko, tudi zato, ker je tam prav gotovo lepo vreme, mi pa se še borimo. Zakaj torej ne? Skok do Španije ni tako velik in gre za deželo, ki nas je vedno vesela ter vsakega turista sprejme z velikim objemom.
V življenju moramo najti prave strasti zato, da srce dela prevale, in prave trenutke, da preveč ne razmišljamo o bodočnosti, ker je že jutri velik dvom in lahko se zgodi, da sploh ne pride.
Potem grem v trgovino, nabavim sveže vrtnice in tulipane in me sploh ne zanima, ali je sonce ali ga ni. Ker je svet takoj lepši.
Popkovina, ki nas veže, se nikoli ne prekine, niti takrat, ko človeka ni več, ker dobro vemo in čutimo, da se nekje, daleč od nas, v kraju, ki ga ne poznamo in ne razumemo, vse skupaj nadaljuje.