Običajno so me vse knjige, ki so del moje bogate zbirke, našle. In našle so me v pravem trenutku tako, kot te. Mislim, da bi vam bilo branje zelo všeč, zato te male zaklade delim z vami.
Vse ženske nosimo v sebi delček Alice v čudežni deželi, vse se znajdemo sredi labirinta in iskreno ne vemo, kje se nadaljuje pot. Pomislim na kralja iz knjige, ki tako modro sugerira: “Začni od začetka in pojdi do konca. Potem pa se ustavi.” Preprosto.
Ugotavljam, da s prijateljicami iz otroštva niti nismo imele ogromno skupnega, so pa nas vseeno vezale zelo tesne, globoke niti, ki zaznamujejo tisto čarobno obdobje, ko se zbudiš ženska in kar naenkrat ugotoviš, da te stripi več ne zanimajo, ker obstaja Cosmopolitan.
Pogumne kot Sneguljčica, bojevnice kot Bella, nežne kot Trnuljčica: v vsaki izmed nas je del pravljice, ki smo jih tolikokrat poslušale. In, drage moje, žal obstaja tudi zlobna kraljica.
Marsikdaj se sprašujem, ali je v mojem življenju dovolj malih, velikih stvari, ki mi polepšajo dan; nisem prepričana, da sem zadovoljna z rezultatom, delam pa na tem in tudi to je nekaj.
Danes je takšen dan, ko se ni zgodilo nič posebnega, imam pa glavo polno če-jev in ma-jev. Potem se spomnim kolegice, ki z desno roko prime neviden zrak ter ga vrže čez levo ramo. In se nasmeje. To sem pravkar storila, poskusite tudi ve.
Nisem prepričana, da je to članek o Tiffanyju, ki smo ga seveda obiskale, prej bi rekla, da je zgodba o prijateljstvu, pogledih, nasmehih, testeninah Carbonara s smetano ter slanino in o neštetih kavah, ki smo jih pogrešale že na vlaku.
Najmanj, kar lahko naredim je, da se na vse stvari in ljudi, ki jih imam, spomnim vsaj enkrat na dan, ker se black out lahko zgodi na vseh področjih in, če dobro pomislite, je računalnik še najmanjša težava.
Pomladi je Pariz obarvan v roza barvo. Na vsakem koraku je vsaj eno drevo češnje, kar je velik kontrast v primerjavi s tamkajšnjo modo, kjer v večini kraljuje črna barva.
Verjamem, da ste Wonder Women tudi ve, vseeno pa bom tokrat z vami delila svojih osem zlatih pravil.