Kava zame

V celem dnevu nimam veliko trenutkov, ki so le zame. Deloma zato, ker si jih preprosto ne vzamem, malo pa tudi zato, ker nimam časa. Ampak jutra imajo posebno energijo in čar. Všeč mi je tišina doma ob zgodnjih urah in ritual kave ter skodelice, ki je samo moja. Tisti vonj, ki se počasi, a intenzivno dvigne v kuhinjo, je prvi kontakt s svetom. Bosonoga stojim na ploščicah in me vedno malo zebe, a sem še preveč zaspana in preveč lena, da bi iskala copate. Vsako jutro je ista zgodba, pač rutina, kot bi prižgala navidezni gumb in tako štartala življenje.

Kava je zame življenje. Resnično je način, da se prebijem skozi dan. Ne gre le za eno, spijem jih več, morda celo preveč, a me vsakič znova potolažijo in poskrbijo, da se počutim varno. Moja je z mlekom in sladkorjem, capuccino, kot ga je pridno pripravljala mama in še danes mi je noro všeč, ko grem na obisk k staršem in očetu pošljem sporočilo: Daj gor kavo. Obožujem njegovo, ker se mi zdi, da je pozornost zame v času, ko je moja Sofia zvezda neba in sem marsikdaj, kot hčerka, potisnjena na drugi tir. Daleč od tega, da se pritožujem, prostor mladi generaciji, a prav zato si zaželim kavo, da jo lahko mirno spijem v zavetju mamine kuhinje, s pogledom na visoka drevesa, kjer so vedno veverice.

December je čas, ko sem veliko doma. Uživam v pižami in bi najraje videla, da se jutra ne bi nikoli končala. Trikrat se obrnem in že je ura enajst, zato na ogenj postavim drugo moko in čakam na prijeten zvok, ki mi pove, da se rojeva novo življenje. Kava nosi v sebi moč Afrike in stil italijanske kulture. V njej je sonce, moč in čarobnost vonja, ki dolgo ostane v zraku. Všeč mi je, ko je vonj poln vsega tega in bele lučke migetajo okoli mene ter me spominjajo, da je to najlepši čas v letu. Čas družine. Čas prijateljstva. Tako ostanem ujeta med starim in novim letom. Nikoli nisem prepričana, ali so mi poslovilni trenutki pri srcu, ne glede na to, kaj zapuščam. Potem primem svojo široko skodelico in se svet ponovno začne vrteti v pravo smer.

Ko sem pospravila kuhinjske omare, je dobila kava poseben prostor. Malo v škatlicah, malo v vrečkah, ker tu in tam menjam okuse in me zamika celo instant, kot bi bila modni dodatek. Mislim, da se ne zavedamo prav dobro njene moči. Jaz sem privilegirana tudi zato, ker se vsako jutro peljem mimo Barcaffeja v Izoli in je zrak poln kave, kot bi se nahajali sredi ogromne kavarne na prostem. Težko se ji je upreti. In ker je konec leta tudi čas zahval, lahko rečem le hvala za vse lepe trenutke v njeni družbi. Za tiste, ki so bili, in za vse tiste, ki še pridejo.