K**c gleda pot

Zelo rada preživljam svoj prosti čas v knjigarnah, saj imam občutek, da sem tam doma. Knjige me od nekdaj pomirjajo, branje me sprošča, uživam v družbi besed in papirja, saj mi marsikdaj omogočajo, da zbežim v drugi svet in najdem končno mir. In zdi se mi, da je knjiga tudi odlično darilo, sploh tista, ki v sebi nosi določeno sporočilo: zgodbe o uspehu, motivacijske misli, roman z lepim koncem … Nekaj mesecev od tega sem svoji boljši polovici kupila knjigo, za katero sem mislila, da je povsem  moška, z naslovom “K**c gleda pot“, podnaslov pa “Majhna knjiga. Velika modrost” avtorja Johna C. Parkina in Gaie Pollini. Najraje bi ga slikala takrat, ko je odprl darilo in zagledal naslov, saj nisem dobro vedela, ali bomo dobila knjigo v glavo ali me bo le vprašal, če se mi je zmešalo. A preden bi se zadeva spremenila v dramatiko, sem mu preprosto pojasnila, da je tu in tam treba stvari poslati nekam in knjiga je polna koristnih nasvetov, kako to storiti. Zdelo se mi je, da mu bo knjiga koristila, ker je pač v takšnem obdobju.

Ne vem, če jo je kdaj prelistal, saj že nekaj časa leži na njegovi nočni omarici, kot nekakšen modni dodatek, ki mimogrede sploh ne sodi v najino pastelno modro spalnico, z vrtnicami in starinskimi lijaki. Ampak pustimo ta detajl, danes sem jo vzela v roke, začela listati in sploh nisem mogla odnehati. Kot sem že mnogokrat omenila, mislim, da te knjige dobesedno pokličejo in ta je kar zijala vame in kričala “K**c gleda pot”, moj osebni podnaslov pa je bil “Daj me vzemi v roke in se že enkrat nauči …”. Notri sem našla veliko koristnih nasvetov in ugotovila, da niso prav nič moški oziroma samo moški. So za vse. Za vse nas, ki marsikdaj ne znamo reči ne in se preveč obremenjujemo; za tiste, ki bi radi poklicali osebo, ki jim neprestano nagaja in jo poslali nekam … (no, saj veste, že naslov pove veliko); za tiste, ki z nostalgijo razmišljajo o prvi ljubezni in nimajo dovolj poguma, da bi ji/mu poslali pismo; za tiste, ki močno verjamejo, da morajo biti vedno v top formi in brez napak; za tiste, ki že pet let čakajo na zaročni prstan in ga še vedno nimajo; za tiste, ki ne znajo oditi in morda niti ostati …

Razmišljala sem o tem, kako lepo je biti prijazen in ljubezniv, hkrati pa se tu in tam v želodcu nakopiči toliko smeti in nekam jih le moramo dati. Ne vem, kako je pri vas, a pri meni se smetarji težko ustavijo, zato se zgodi, da imam vsaj enkrat na leto tako polno kanto vsega, da več ne vem, kam bi se lahko obrnila. Še sreča, da lahko delujem normalno, ampak, oprostite, en velik “K**c gleda pot” bi mi pomagal in ne malo, kar precej, vsaj toliko, da bi vse skupaj temeljito izpraznila in bila močnejša za novo paleto smeti. Te tako ali drugače pridejo, o tem ni dvoma, in niti ne upam, da jih ne bi več bilo. Razmišljala sem o tem, da so vse naše skrbi v velikem načrtu popolnoma nepomembne, ampak smo ljudje z napako in načrta žal ne vidimo, vsaj ne v celoti, zato se tako pogosto zgodi, da izgubimo kompas in si lekcijo težko zapomnimo. Morala bi reči “K**c gleda pot” takoj po božiču, ko vsako leto znova ugotavljam, da dobivam skoraj izključno elektronske čestitke, ki jih resnično preziram, ker so popolnoma neosebne, jaz pa pridno poskrbim za promet na Pošti Slovenije in se ne dam. In vsakič pomislim, da bo naslednje leto boljše, ker se, drage moje, ne dam in imam vero v prijatelje in sodelavce, tako močno si želim, da bi mi brali misli, saj puščam sledi, kot Janko in Metka sredi gozda, resnično mislim, da me ni težko najti.

“Recite K**c gleda in si zase izmislite domišljijsko službo za posebne priložnosti: jaz sem zatiralec škodljivcev, specializiran za invazije ščurkov (ščurki so najodpornejša bitja na planetu, veste)” in se tako globoko, iskreno, do solz nasmejem napisanemu stavku, ker vem, da je temu res tako in tudi najmočnejše sredstvo proti ščurkom ne pomaga, da iztrebiš vse, ampak je po svoje življenje zanimivo tudi zato, ker se ukvarjamo z lovljenjem in se kot profesionalni smučarji spuščamo po progi, ki je polna zastavic. Enkrat desno, drugič levo, hop hop. In potem berem naprej in ugotavljam, kako je pomembno narediti tudi kakšno neumnost, poklicati nekoga, ki ga ne bi smeli, kupiti torbico, ki je za nas predraga, poklicati varuško in gledati televizijo, viseti z nogami čez balkon, četudi smo polni obveznosti. Tako je, včasih bi morali vse izklopiti, ne samo telefona in računalnika, tudi vljudnost in prijaznost ter se naglas zakrohotati in reči drugim, predvsem pa sebi “K**c gleda, morda je življenje res prekratko, da bi se tako pogosto obremenjevali“.

Mimogrede: toplo priporočam branje!