Ker lepih sladic ni nikoli dovolj

In tudi lepih žensk, predvsem v smislu duše. Zgodba Peggy Porschen je posebna in edinstvena, tako kot vsaka zgodba uspešne ženske, ki ji je uspelo priti daleč s svojimi močmi in domišljijo. Peggy, rojena v Nemčiji, je študirala v Londonu in dokaj kmalu začela poslovati s poročnimi tortami. Če vam je ta estetika vsaj malo blizu, potem veste, da so današnje poročne torte nekaj posebnega in nimajo nič skupnega s tistimi, ki smo jih gledali pred dvajsetimi leti. Od samega izgleda do okusa, vse je drugačno.

In tako je Peggy postavila temelje za nov svet slaščičarstva in za roza stvari, v katere se tako ali drugače zaljubiš. Njene slaščičarne in kavarne so najbrž najbolj fotografiran kotiček v Angliji, vsaj v smislu sladic. Tiste rože, ki padejo čez vrata, roza kolo in vedno kakšna lepa ženska na vratih zato, da ujame neprecenljiv instagramski trenutek, poskrbijo, da si tukaj preprosto želimo biti. Morda se boste zdaj vprašale, zakaj članek o njej. Razmišljala sem o Londonu ter o tem, da bi ga zelo rada ponovno obiskala, deloma zato, ker imam nanj super lepe spomine, saj sem bila zadnjič tam z mamo in Sofio, 100 % ženski izlet za dušo. In razmišljala sem, da bi se z veseljem usedla v kavarni Peggy Porschen ter samo uživala ob pogledu na makrone in sladice v pastelnih tonih.

Iskreno mislim, da znamo ženske pričarati umetnost samo zato, ker jo imamo v duši. Prav vsaka izmed nas ima v sebi občutek za lepoto, a nekatere mu sledijo, druge ga preslišijo, tretje se odločijo, da jih ne zanima. Ne glede na končni rezultat, je občutek v nas. Nežnejši spol, ki pa je tudi močnejši in zdi se mi preprosto fantastično, kako lahko potujemo z domišljijo ter ustvarjamo umetnine, ki so neprecenljive. Z leti sem se naučila razumeti, da ni vseeno, v kakšni kavarni sedim, ker ne gre le za kavo, temveč za zgodbo. Zgodbe so tiste, ki v nas vzbudijo spomine in nam omogočijo, da gremo naprej ter tako postanemo boljši. Včasih je dovolj lepo pripravljena sladica in se svet obrne na glavo. Kot češnja na tortici.

In še nekaj sem opazila: v lokalu Peggy Porschen sedijo bolj ali manj ženske, kar me ne čudi. Četudi imajo moža, partnerja ali otroke nekje doma, sem pridejo same in uživajo v družbi lepega. Zdaj bi se usedla na letalo in tja tudi odpotovala, le za kavo v veliki skodelici in roza sladico. Pa vse tiste rože, vrtnice, potonike in skladne vaze, kot da je vse naravnost iz knjige za umetnost. Me ne čudi, da ima Peggy svojo akademijo, mislim, da se lahko od nje veliko naučimo, četudi ne ravno peke tort, vsaj to, da nikoli ni prelepo in smo vedno vredne glamurja.