Kako čudovit naslov, mar ne? Verjetno drži, da smo vse ženske nore na zvezde in nas vsaj malo zanima tudi astrologija. Po drugi strani nas je kar nekaj, ki smo pisale dnevnik, morda v mladih letih, morda to počenjamo tudi danes. Sama sem pripadnica te kategorije in doma imam kar nekaj dobro spavljenih dnevnikov, ki so v starih časih ujeli predvsem moje tegobe, strahove, slabe misli, tu in tam tudi kakšen lep dogodek. Zanimivo, kako zna biti dnevnik najboljši prijatelj, sploh v času stiske, predvsem pa tihi sopotnik življenja, ki te nikoli ne razočara, samo sprejme tvoje misli in izkušnje ter te nikoli ne obsoja. Vedno sem razmišljala, da bi bilo lepo imeti tovrstnega realnega prijatelja ob sebi, a kot vemo imamo ljudje marsikatero napako in seveda tudi sama nisem izjema. Ko sem torej naletela na zgodbo in knjigo Klare Eve Kukovič, sem takoj zaostrila ušesa. Malo veš o zvezdah je nastajala dvajset let – toliko let, kolikor Klara Eva piše dnevnik. Ideje za zgodbe je avtorica črpala v ljudeh, ki so ji ali so ji bili blizu, v vedenju, ki si ga ni znala razložiti ali pa ji je bilo tako domače, da je bilo že skoraj avtomatizem. In tako kot je ugotovila med študijem na Oddelku za prevajalstvo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani – raje kot prevajanje besed drugih, prevaja njihova čustva in izkustva v zgodbe. Tvoja, moja, njena, njegova. Morda je ta knjiga prav to: zgodba vseh nas.
Vse se je začelo s prvim dnevnikom, ki si ga najbrž napisala že pred mnogimi leti. Od takrat do danes in knjige Malo veš o zvezdah je minilo kar nekaj časa. Kaj se je zgodilo vmes?
Svoj prvi dnevnik sem dobila v prvem razredu osnovne šole, ko sem črke komaj znala postaviti v pravilni vrstni red, da so nastale smiselne besede. Danes besede obvladam, tudi stavke in odstavke, tako da zagotovo se je vmes zgodil velik napredek v pisanju. Predvsem pa se je v tem času zgodilo marsikaj, kar se zgodi mladim ženskam na poti odraščanja – prva zaljubljenost, prvi poljub, nato prvo strto srce, odkrivanje svojih talentov in vrednot, nenazadnje tudi pravih prijateljev. Vsa izkustva, ki so se mi v določenem trenutku zdela izredno pomembna, sem po dolgem in počez opisala v dnevniku, zato še danes lahko skočim nazaj v trenutek, ko sem postala sestra, ko sem maturirala, zagovarjala magistrsko nalogo iz prevajanja, prvič odvodila televizijsko oddajo, prvič sama sedela v radijskem studiu ali stala na odru v Stožicah. Seveda se je vmes zgodilo tudi kaj neprijetnega, a tiste strani v dnevniku raje preskočim.
Vsaka kratka zgodba je polna osebnih izkušenj in emocij, ki jih v tem trenutku deilš s svojimi bralci. Ima torej knjiga, zate, tudi terapevtsko noto?
Knjiga sama po sebi niti ne. V zgodbah sem se vseeno želela nekoliko oddaljiti od osebnih izkušenj, zato sem v vlogo glavnih protagonistk postavila tudi prijateljice, znanke, ljudi, predvsem ženske, katerih zgodbe so se me dotaknile. Prav zato ni vsaka zgodba v zbirki moja osebna, se pa v vsaki zagotovo skriva delček mene. V knjigi se nisem želela povsem razgaliti, želela sem, da najbolj intimni občutki kljub vsemu ostanejo le v dnevniških zapisih – ti pa, za razliko od knjige, imajo terapevtski učinek.
Dnevnik je super orodje za introspekcijo in umiritev, saj človeka prisili, da si vzame čas in svoja čustva, občutenja in uvide zapiše na papir. Pravzaprav bi lahko rekla, da gre za neke vrste meditacijo, za navado, ki nam umiri misli in spodbudi, da se namesto okoli sebe zazremo sami vase.
Zdaj, ko je knjiga zunaj, kakšni so občutki in kakšni so vtisi tistih, ki so jo prebrali?
Priznam, da me je bilo sprva nekoliko strah, kakšni bodo odzivi bralcev. Vedela sem, da se bo knjiga lepo brale le, če bodo bralci delili podobne izkušnje kot protagonistke oziroma če se bodo našli v knjigi. Prvih nekaj izvodov zato nisem tako pogumno dala iz rok, kot jih sedaj, ko vsak dan prebiram nove in nove odzive – lepo je videti, da je ljudem knjiga všeč, sploh pa, da v njih prebudi toliko čustev. Kar nekaj bralk mi je namreč napisalo, da jim je ob prebiranju pritekla kakšna solza, drugi pa so o sporočilnosti zgodb premišljevali dneve in tedne. Odzivi bralcev me res toplo presenečajo in hvaležna sem vsakomur, ki z mano opazuje zvezde.
Dnevnik je tudi način, da predelamo stvari in pisanje je vedno terapevtsko, saj ima beseda na papirju drugačno moč. Ko danes gledaš stare dnevnike in najbrž tudi staro Klaro, koliko si se spremenila, kaj te je življenje naučilo?
Ko gledam na staro Klaro Evo, opažam, da sva si v nekaterih pogledih še vedno podobni – obe sva radovedni, srčni, iskrivi … Po drugi strani pa so dnevniški zapisi dober dokaz, kaj vse nas življenje lahko nauči, če ohranimo odprte oči in srce.
Sama sem se predvsem naučila, da je prijaznost do sočloveka bolj pomembna kot karkoli, da je vsak trud slej kot prej poplačan, pa tudi da če verjameš v sebe, si že na pol poti do cilja.
Vse to so spoznanja, ki so mi prišla prav tudi pri pisanju knjige – čeprav sem bila v marsikaterem koraku izdajanja knjige nekoliko izgubljena, je bila ravno prijaznost soljudi tista, ki je rešila marsikatero situacijo. Enako velja za vero vase – če nikoli ne bi verjela, da mi lahko uspe nekaj tako čudovitega, bi verjetno moje zgodbe še vedno živele le med dnevniškimi platnicami. Če bi mladim ženskam, ki se v tem trenutku odločajo, ali slediti svojim sanjam ali ne, lahko predala eno sporočilo, bi jim želela sporočiti, da naj verjamejo vase, naj si upajo, naj bodo pogumne.
Lahko rečeš, da si sebe dobro spoznala? Ali so še neodkriti kotički, ki zahtevajo več raziskovanja?
Zagotovo se s pisanjem bolje spoznavam – a to ni edini način. Spoznavam se tudi, ko s prijatelji klepetam o življenjskih ciljih, ko s sodelavci debatiram o pomenu medijev, ko z družino primerjamo različne poglede na življenjska vprašanja, ko se udeležujem raznoraznih dogodkov in sem postavljena pred nove izzive. Od vsake situacije in vsakega človeka se lahko ogromno naučimo, če smo za znanje in raziskovanje tudi odprti.
Knjiga je polna življenjskih preizkušenj, katera se te je najbolj dotaknila?
Gotovo je bila ena težjih preizkušenj izguba babice, njej sem tudi posvetila osrednjo zgodbo v knjigi in nosi naslov Ime bi ji bilo Lena. Je zgodba, ki govori o minljivosti življenja in o vseh tistih iskricah, ki ostanejo v naših srcih tudi po izgubi nam ljubljene osebe. Zame je bil to domače pečen štrudelj, toplina domače kuhinje in gospodinjski pripomočki – žal premalokrat uporabljeni.
