Ko postane tišina najboljša izbira

Najbrž ste že bile priča pripombi, ki je bila popolnoma neumestna, stavku, ki vas je prizadel, ali besedam, za katere ste pomislile, da jih same ne bi nikoli izrekle. Včasih imam občutek, da se sploh ne zavemo moči tišine in nočemo razumeti, da bolj kot smo tiho več lahko slišimo. Ali ste se kdaj vprašale, če sploh poznate pravo življenje, iskrene misli in tegobe svoje najboljše prijateljice? Če se sploh kdaj ustavite in obmolknete zato, da bi lahko drugi govorili, predvsem pa zato, da bi jih lahko tudi sami razumeli?

V obdobju površnih odnosov se marsikdaj postavimo na prvo mesto, preprosto zato, ker ni časa in se noro bojimo, da bi zamudile vlak. Pa vendar se vse stvari ne morejo zgoditi tako hitro, določene zahtevajo čas, modrost in poglobitev v sebe ter v druge. Pišem o tem, ker opažam, kako hitro znamo kritizirati in pod negativno besedo o drugem človeku skriti svoje strahove, popolno nesamozavest in dejstvo, da zna zavist tako močno vreti v žilah. Razmišljam, da je moj svet poln tovrstnih ljudi, ki mi sicer niso blizu, vendar tu in tam križam njihovo pot ali oni mojo in vsakič znova se sprašujem, ali so resnično tako slepi. Nihče ni popoln, daleč od tega, vendar tudi človek, ki zna videti samo negativno in iz vsake situacije najde predvsem tisto, kar ni tako, kot mora biti, ni kritik, je samo prizadeta duša. Modni svet premore veliko tovrstnih cvetk in napihnjenih egov, ki segajo do zvezd, a so žal kot baloni z omejeno količino zraka, zelo glasni takrat, ko jih spustiš, potem pa kar izginejo v neznano, kot ne bi nikoli obstajali. In podobna situacija se zrcali tudi v sferi medsebojnih odnosov, ko se občutno preveč dogaja za hrbtom in premalo iz oči v oči, ko postane vsak izgovor dober, da se imamo za boljše, pametnejše, bolj sposobne, lepše in še marsikaj drugega.

Zrasla sem v družini, ki me je naučila manj govoriti in več poslušati, kar se morda sliši čudno, glede na službo, ki jo opravljam, pa vendar je temu res tako. »Najprej razmisli in potem govori,« pravi moja mama, zlate besede, ki so se me, hvala bogu, prijele in mi marsikdaj olajšajo življenje. Če ne drugega, imam vrlino izredno slabega spomina za vse trače, ker gredo mimo mene brez pomembnosti in si jih preprosto ne zapomnim, torej sem idealna oseba za vse možne spletke in skrivnosti sosedov, ker od mene ne bo prišlo niti pol besede, preprosto zbrišem in pozabim. Zato je postala prav beseda toliko bolj cenjena, dragocena, subtilna; skušam vedno ugotoviti, kaj se pravzaprav skriva za stavkom, ki ga je prijateljica izrekla, za jezo nestrpnega šefa, žalitev med osebami, ki se v resnici sploh ne poznajo … Skušam se postaviti v tuje čevlje in brzdati jezik tudi takrat, ko bi se najraje prelevila v Ally McBeal in koga “nokavtirala”, a žal ni izvedljivo. Tako živo imam pred seboj sliko sodelavke, ki me je v visoki nosečnosti vprašala, ali bom rodila dvojčke, ker sem tako ogromna, in, kot vidite, določenih besed sploh ne pozabiš, čeprav o njih ne razmišljaš več, ampak ležijo nekje v tebi, kot mala rana tik ob srcu in se vedno znova spomniš, kako je pravzaprav možno, da nas obkrožajo takšni bedaki. In sploh ženske znamo vrteti jezik v neskončno, pohoditi vse moralne vrednote in širiti toliko strupa, prava reka okuženih besed, za katero morda mislimo, da se ne bo nikoli maščevala.

Ampak veste, dobro prinaša dobro, tako kot slabo povzroča veliko neprijetnega; že iz tega zornega kota bi morale vedeti, da je marsikdaj popolnoma normalno ne soditi, ne vedeti, ne razmišljati, preprosto biti kot oblak na nebu, ki gre le mimo. Kajti če vas nihče ne povpraša po mnenju, sploh negativnem, je morda bolje, da utihnete in uživate v zvoku popolne tišine. Takrat tudi dokažete, da ste pametne ženske.